Osnove o UV žarkih, zaščiti pred UV žarki in vsakodnevno uporabo sončne kreme smo že obdelali. Sedaj pa je čas, da pogledamo v svet spojin, ki nas ščitijo pred UV žarki. In to so UV filtri.

Poznamo dva tipa UV filtrov

Organske ali kemične in anorganske ali fizikalne. Fizikalni filtri razpršijo in odbijajo UV žarke, medtem ko jih kemični filtri absorbirajo. Tako med nami, fizikalni filtri puščajo bel zaostanek (razen, če so nanometrskih velikosti), kemični pa so dokaj dobro mazljivi.

Sončne kreme so večinoma mešanica več različnih organskih in fizikalnih UV filtrov, ker s tem dosežemo širokospektralno zaščito (nas boljše zaščitijo pred soncem).

Ker je filtrov še več, kot sva jih v prejšnji objavi našteli, sva na Facebook skupini Ljubim kozmetiko prosili članice, da v anketi označijo, katere UV filtre vsebujejo njihove kreme za sončenje. Opisali bova 4 najbolj pogoste označene.

Fotografija: Tajka Selan

Organski UV filtri

Podatki iz študij navajajo, da so organski filtri prisotni v veliki večini sončnih krem, najbolj pogosto se v njih pojavlja etilheksil metoksicinamat in to kar v 80%. Kemični filtri se enostavno absorbirajo v kožo in dosežejo sistemski obtok, posledično se lahko nalagajo v različna tkiva, jetra in možgane.

Etilheksil metoksicinamat

Oktil metoksicinamat (OMC) je UVB filter znan kot 2-etilheksil-4-metoksicinamat. Kot spojina je dovoljen za uporabo v kozmetičnih izdelkih tako v Združenih državah kot v Evropi in sicer v koncentraciji 7,5-10 %. Veliko študij navaja OMC kot endokrini motilec, saj lahko vpliva na izločanje hormonov. 

Pri aplikaciji kreme z 10% koncentracijo tega UV filtra na celotno telo (40g), se je ta absorbiral skozi kožo, zaznali so ga tudi v krvi in v urinu. Če vzamemo najvišjo izmerjeno koncentracijo, znaša skupna koncentracija v 4,7l krvi le 0,002%.

Pozitivna stran tega filtra je, da ne draži kože in ne povzroča senzibilizacije.

Fotografija: Neja Stojnić

Etilheksil salicilat ali oktil salicilat

Je organski UVB filter, ki absorbira UV svetlobo. Dovoljen je za uporabo v kozmetičnih izdelkih v koncentracijah do 5%. Je filter z relativno dobrim varnostnim profilom. Lahko stabilizira druge fotolabilne (občutljive na svetlobo) UV filtre in jim tako poveča obstojnost. Frajer.

Ima zelo nizek toksični potencial. Ne povzroča draženja in senzibilizacije. Ni fototoksičen in ne povzroča foto-kontaktne alergije.

Anorganski UV filtri

Anorganski ali fizikalni filtri, ki se uporabljajo v sodobnih sončnih kremah vključujejo predvsem kovinske oksidne delce in sicer titanov dioksid ter cinkov oksid. Ta se pojavljata v koncentracijah 5-10% (maksimalna dovoljena koncentracija je 25%).

Kemični filtri so še vedno dominantni v izdelkih za zaščito pred soncem, vendar količina izdelkov s fizikalnimi filtri narašča. Eden izmed razlogov je ta, da imajo širši spekter zaščite – TiO₂ je zelo uspešen pri zaščiti kože pred UVB žarki, ZnO pa pri zaščiti pred UVA in UVB1 (zaščita pred UVB je bistveno šibkejša kot pred UVA) žarki. Uporaba obeh skupaj da širokospektralno zaščito. Druga pozitivna stran uporabe fizikalnih filtrov, je odsotnost draženja kože in omejena penetracija skozi kožo.

Fotografija: Tajka Selan

Cinkov oksid

Dermalna absorpcija je glaven način vstopa ZnO nanodelcev v stik s človekom. Večina študij je dokazala, da ZnO nanodelci ne penetrirajo v globje plasti kože. Penetracija delcev se poveča, ko je koža poškodovana (sonce, kožne bolezni ali fizične poškodbe).

Titanov dioksid

Titanov dioksid se pogosto uporablja kot bel pigment v barvah, plastiki in papirju, ter kot dodatek k hrani. Nanodelci TiO₂ pa se uporabljajo zaradi sposobnosti UV absorpcije v izdelkih za zaščito pred soncem. Za TiO₂ delce se sklepa, da imajo nizko toksičnost.

Nanodelci TiO₂ so dovoljeni v izdelkih za zaščito pred soncem v koncentracijah do 25%. Študije so dokazale, da titanov dioksid ne prehaja niti zdrave niti poškodovane kože in, da ga lahko najdemo samo na površini epidermisa. Na človeških keratinocitih je izkazoval nizko citotoksičnost, kar nakazuje na nizek toksični potencial na nivoju kože.

Izpostavljenost UV filtrom

Najbolj smo UV filtrom izpostavljeni dermalno. Priporočen nanos sončne kreme znaša 2mg/cm² kože, da bi dosegli zaščitni faktor, ki je napisan na embalaži. To pomeni, da bi porabili celotno 40g kremo, da bi zaščitili celotno telo. Pri tem maksimalna penetracija v kožo znaša 5% za nekatere organske UV filtre. Študije kažejo, da je količina nanešene sončne kreme bistveno nižja kot priporočena (manj kot polovica). Torej, če nanesemo SPF 50, bo dejanska zaščita komaj 25.

Fotografija: Neja Stojnić

UV filtri nudijo zaščito pred nastankom eritema, aktinične keratoze in karcinomom. Nekatere študije pa kažejo, da zavirajo sintezo vitamina D oziroma, da se obnašajo kot endokrini motilci. Vendar UV filtri v normalni uporabi, ne motijo sinteze vitamina D.

Kaj lahko iz vsega zapisanega zaključimo?

Uporaba UV filtrov je iz stališča varnosti vprašljiva. Mnoge študije nakazujejo povezavo med vse večjo uporabo kozmetičnih izdelkov s temi spojinami in pojavom hormonskih ter razvojnih motenj. Moramo se zavedati, da v študijah delajo z višjimi koncentracijami, kot so dovoljene. Mi pa z uporabo kozmetičnih izdelkov ne moremo priti v stik s tako visokimi koncentracijami. Vendar pa študij tudi ne moremo zanemariti. Do učinkov lahko pride v drugačnih pogojih ali pri občutljivi populaciji. Učinki izpostavitve UV filtrov v nizkih koncentracijah, daljši in vsakodnevni izpostavitvi, so zelo slabo poznani. Bistveno več študij bi bilo potrebnih, da bi realno lahko ocenili nevarnost uporabe teh izdelkov. Hkrati pa bi bilo potrebno delati na alternativnih UV filtrih, ki bodo manj toksični.

Zaščita pred soncem je bistvena za preprečevanje nastajanja kožnih bolezni in prehitrega staranja, zato je sončno kremo potrebno uporabljati v vseh letnih časih. Vendar pa so o pomembnosti zaščite pred UV žarki strokovnjaki začeli opozarjati šele pred nekaj leti.

Poznamo več tipov elektromagnetnega sevanja in eno izmed teh je tudi UV sevanje. Ultravijolično sevanje sestavljajo 3 valovne dolžine in sicer UVA žarki, ki oddajajo valovno dolžino 320-400nm in jih ozon ne absorbira, UVB žarki v valovni dolžini 290-320nm, ki jih delno absorbira ozon ter UVC žarki, ki jih ustavi ozon (kolikor ga je še ostalo).

UV sevanje ima nekatere koristne učinke kot so sinteza vitamina D, izkazuje tudi pozitivne učinke na zdravljenje dermatoloških sprememb (akne, psoriaza), bolezni kosti in sklepov ter otroških bolezni. Vendar je negativnih učinkov (vloga pri patogenezi kožnega raka, fotostaranju in fotoimunosupresiji) več kot pozitivnih.

  UVA UVB
Akutni učinki takojšnja pigmentacija, fotosenzibilizacija eritem, edem, potemnitev pigmenta, zadebelitev epidermisa, sinteza vitamina D
Kronični učinki fotostaranje, imunotoksičnost fotokarcinogeneza, imunotoksičnost
Fotografija: Tajka Selan

UVA žarki

UVA žarki predstavljajo največji delež sončnega sevanja. Spodbudijo nastajanje reaktivnih kisikovih spojin ali ROS o katerih sva se raztrobili že v objavah o vitaminu C in v objavi Po 25. letu se začnemo starati. UVA žarki povečajo število vnetnih celic in zmanjšajo aktivnost Langerhansovih celic, ki so prva linija obrambe našega imunskega sistema.

UVB žarki

UVB sevanje povzroča sončne opekline. Obsega kar 18% celotnega sončnega sevanja in je 50-100x močnejše od UVA sevanja. Naše DNA molekule zelo dobro absorbirajo UVB svetlobo, kar lahko vodi do mutacije in karcinogeneze. Neposredno lahko poškodujejo biomolekule (proteini, lipidi in DNA molekule).

Fotografija: Neli Stojnić

UV žarki ne počivajo!

Pred nekaj dnevi sva na Instagram story-ju naredili anketo, v kateri sva vas vprašali o vaših navadah uporabe sončnih krem.

57% vas uporablja sončno kremo samo na morju

56% vas rajši uporablja sončne kreme z zelo visokim zaščitnim faktorjem (50, 50+)

69% vas sončno kremo nanaša večkrat dnevno

22% se vas izogiba nanodelcev v sončnih kremah

Zaskrbljujoče je, da vas več kot polovica uporablja sončno kremo samo na morju. Res je, da je pozimi sonce bistveno šibkejše kot poleti, vendar to ne pomeni da UV žarkov ni. Pozimi, ko je sneg, je še večja možnost, da vas opeče, saj se UV žarki odbijajo od snega (bela barva odbija sončne žarke). Kljub temu, da so zunaj oblaki, kje piše, da UV žarki ne prehajajo oblakov? Spet ne v tolikšni meri, ampak prehajajo pa. Ste že kdaj slišali za kakšnega prijatelja/prijateljico, ki je šel malo v hribe, vreme je bilo oblačno, domov pa je prišel rdeč kot rak? Ker midve sva. Torej to pomeni, da UV žarki so.

Zakaj je potreben ponoven nanos?

Verjetno se marsikdo, ki je odgovoril, da kremo nanese samo enkrat sprašuje, kaj za vraga. Nanesete si kremo, okej. Pa se ne potite, se ne dotikate obraza? Posledično si s tem odstranjujete kremo. Prav tako UV filtri po določenem času na UV svetlobi razpadejo in nimajo več učinka zaščite.

Fotografija: Tajka Selan

Izdelki za zaščito pred soncem

Glavni namen sončnih krem je zaščita kože pred škodljivimi učinki UV sevanja. Ampak za dosego tega učinka je potrebno nekaj več kot le izbira pravega UV filtra v ustrezni koncentraciji, pomembna je tudi tehnološka oblika (formulacija) in ostale sestavine, ki lahko podprejo delovanje našega UV filtra ali pa ga razgradijo.

Na trgu je trenutno poplava izdelkov za zaščito pred soncem. Zaščitni faktorji so vse od 1-50+. Poznamo izdelke z nizko zaščito (SPF 6-10), srednjo zaščito (SPF 15, 20, 25), visoko zaščito (SPF 30, 50) in zelo visoko zaščito (50+). Po evropskih standardih mora UVA zaščita biti vsaj 1/3 deklariranega SPF.

V zadnjem času zasledimo oznako SPF na skoraj vseh izdelkih za obraz, naj bo to dekorativen ali negovalen. Predvsem popularno je, da se UV filtri dodajajo v prekrivne pudre, BB in CC kreme.

Fotografija: Tajka Selan

Ampak, kaj je problem pudra z SPF15?

Če niste ravno prispeli iz kamene dobe, sedaj verjetno že veste, da je za doseganje SPF vrednosti navedene na embalaži, potrebno nanesti 2mg/cm². Verjetno si sedaj ne znate čisto predstavljati, kakšna količina je to. Za obraz naj bi porabili poln kazalec in sredinec kreme. Ne bi dali roke v ogenj, ampak nekje sva zasledili, da bi 70kg moški za doseganje navedene SPF zaščite na embalaži moral porabiti skoraj celotno sončno kremo. Ali je to sploh izvedljivo? Zelo težko.

Zaradi napačne ali premajhne količine (po navadi 0,8mg/cm²) sončne kreme, je dejanski SPF na koži le 20 do 50% deklariranega na embalaži. Torej, enostavna matematika pri uporabi pudra z SPF15, ki ga po navadi nanesemo pumpico ali dve pokaže, da je na koncu dejanski SPF na koži verjetno komaj 3, če ne še manj.

SPF 30 vs. SPF 50

Mislim, da nas večina, ki so ali laično ali strokovno vsaj malo podučeni o zaščiti pred UV žarki pozna ta graf.

Ta graf nam pokaže, da z zaščitnim faktorjem 30 dosegamo približno 95% zaščito pred UVB žarki. Z zaščitnim faktorjem 50 pa približno 96,5% zaščito. Strokovnjaki se kregajo ali je ta 1,5% tako bistven. Namreč, moramo se zavedati, kako veliko količino UV filtrov moramo vgraditi v izdelek z SPF 50. Ta povečana količina pa je lahko neugodna za osebe s fotosenzibilnostnimi motnjami. Če jih nimate, je najboljše, da presodite sami. Imejte pa tudi v mislih to, da si verjetno nanesemo premajhno količino izdelka in je na koncu dejanska zaščita manjša.

Vrste UV filtrov

Trenutno sta v uporabi dva tipa UV filtrov in sicer fizikalni in kemični, ki minimizirajo prej naštete učinke izpostavitve UV sevanju.

Fizikalni ali anorganski filtri razpršijo in odbijajo UV žarke, medtem ko jih kemični ali organski filtri absorbirajo. Vedno več študij ocenjuje vlogo teh spojin v razvojnih in endokrinih nepravilnostih, te pa so bile dokazane v študijah na živalih in ljudeh.

Organske UV filtre, ki absorbirajo UV žarke, delimo na derivate PABA (PABA, etilheksildimetil PABA), derivate cimetne kisline (etilheksilmetoksicinamat, oktilmetoksicinamat), derivate salicilne kisline (homosalat), oktokrilen, derivate triazina (etilheksil triazon), derivate benzofenona (oksibenzon (BP-3), sulizobenzon) in derivate dibenzoilmetana.

Med fizikalne UV filtre, ki odbijejo in razpršijo UV žarke, štejemo cinkov oksid in titanov dioksid. Sončne kreme so večinoma mešanica več različnih organskih in fizikalnih UV filtrov, ker s tem dosežemo širokospektralno zaščito.

Tokrat nadaljujemo z drugo epizodo konzervansov, ki so v proizvodnji kozmetičnih izdelkov nadomestili parabene (nadomestki parabenov). V prejšnji objavi smo obdelali skupine alkoholov, organskih živosrebrovih spojin, kvarternih amonijevih soli, bisgvanidinov in izotiazolinov.

Kljub vsej drami, ki se odvija okoli parabenov se moramo zavedati, da je njihova uporaba v kozmetiki še vedno v porastu. V porastu pa so tudi fenoksietanol, iodopropinil butilkarbamat in izotiazolinoni. Med konzervanse, katerih uporaba se opušča, pa sodita predvsem triklosan in imidazolidinil sečnina. Torej, preverimo še nekaj dejstev o konzervansih, ki jih prejšnjič nisva našteli.

IODOPROPINIL BUTILKARBAMAT

V izdelkih, ki se sperejo je maksimalna dovoljena koncentracija 0,02%. V izdelkih, ki se ne sperejo 0,01%, v dezodorantih pa 0,0075%. Ni primeren za uporabo za otroke mlajše od 3 let. Ni primeren za uporabo v izdelkih za ustnice, ni za uporabo v izdelkih za telo, ki se ne sperejo.

IMIDAZOLIDINIL SEČNINA

Imidazolidinil sečnina sodi pod konzervanse, ki sproščajo formaldehid.  Največja dovoljena koncentracija v kozmetičnih izdelkih je 0,6%. Obstaja nekaj primerov kontaktnega dermatitisa, verjetno prav zaradi formaldehida.

TRIKLOSAN

Triklosan se uporablja kot konzervans in kot protimikrobno sredstvo v deodorantih (preprečuje neprijeten vonj). Moti sintezo maščobnih kislin. V kozmetiki se lahko uporablja do 0,3%, v ustnih vodah le do 0,15%. Povzroča alergijski kontaktni dermatitis, naj bi bil celo hormonski motilec. Poleg vsega pa je problem za okolje, saj se bioakumulira (nalaganje v organizmih ali v delu organizma) in je zato ekotoksičen.

Mnenje SCCS je, da je 0,15% vsebnost triklosana iz toksikološkega pogleda varna, medtem ko tega za 0,3% ne morejo zagotovo reči. Problem je tudi, da to ni zadosten konzervans. Kaj misliva s tem? Potrebujemo še en dodaten konzervans, da bo izdelek dobro konzerviran in mogoče njegova uporaba po tem takem sploh ni opravičljiva.

SULFITI

V kozmetiki so sulfiti uporabni predvsem kot antioksidanti in protimikrobna sredstva. V kozmetičnem izdelku je njihova najvišja dovoljena koncentracija 0,2%. Natrijev sulfit je eden izmed konzervansov, ki sodi v skupino sulfitov in je relativno netoksičen. Lahko se ga uporablja v prehranskih dopolnilih in ima status GRAS (generally recognized as safe). Medtem je večina ostalih sulfitov nezaželena za uporabo v zdravilih.

KISLINE IN NJIHOVE SOLI

To je preveč splošno, dajmo se opredeliti katere kisline so nadomestki parabenov. Pod kisline, ki imajo protimikrobno delovanje štejemo benzojsko kislino in njene soli, sorbinsko kislino in njene soli, propanojsko kislino in njene soli in salicilno kislino.  Vse navedene kisline in njihove soli, razen salicilne, imajo status GRAS in so varne tudi za uporabo v prehranskih dopolnilih. Ravno iz tega razloga navajava tudi njihove E oznake v izdelkih, da jih boste lahko prepoznali tudi v hrani in prehranskih dopolnilih.

Benzojska kislina in natrijev, kalijev ter kalcijev benzoat (E210-213) so učinkoviti proti glivam in kvasovkam. Peroralna aplikacija benzojske kisline lahko povzroča iritacijo gastrointestinalnega trakta, medtem ko dermalna aplikacija lahko povzroča blago iritacijo kože in oči. Lahko sproža alergijske reakcije (anafilaktična reakcija, urtikarije).

Sorbinska kislina in natrijev, kalijev in kalcijev sorbat (E200-203) so splošno sprejete kot netoksične, saj so naravne spojine (prisotne v npr. jerebiki). V kozmetičnih izdelkih je maksimalna dovoljena koncentracija 0,6%. Običajno se uporablja v kombinaciji z zgoraj navedeno benzojsko kislino, kar je tudi vzrok za alergične reakcije. Sicer pa lahko tudi sorbinska kislina povzroča draženje kože in preobčutljivostne reakcije.

Propanojska kislina deluje antioksidativno, protimikrobno in je sredstvo za uravnavanje kislosti. Je relativno netoksična in ne povzroča draženja v koncentracijah do 2%. V čisti obliki je korozivna in povzroča opekline na koži in očeh, povzroča poškodbe pri zaužitju in inhalaciji.

Salicilna kislina ni primerna za uporabo pri otrocih mlajših od 3 let. V kozmetičnih izdelkih je njena dovoljena koncentracija 0,5%. V izdelkih za lase, ki se sperejo je dovoljena do koncentracije 1%, v izdelkih za obraz, ki se izperejo pa do 2%.

Processed with VSCO with preset

FENOL

Fenol je antiseptik, dezinficiens in protimikrobno sredstvo. Kot protimikrobno sredstvo je dovoljen v parenteralnih pripravkih in kozmetiki. V kozmetiki je dovoljen v koncentracijah od 0,1% do 0,5% in v tako nizkih koncentracijah ne povzroča neželenih učinkov. Pri peroralni aplikaciji je pa koroziven in izkazuje toksične učinke na centralno živčni sistem.

Ko sedaj pregledamo celoten seznam konzervansov, ki so nadomestili paraben in njih same ugotovimo, da parabeni izkazujejo manj toksičnih učinkov na kožo. Namreč študije so pokazale, da ne izkazuje mutagenih, kancerogenih in teratogenih učinkov (razen propil in butil paraben, katerih uporaba je močno omejena). Redko povzročajo reakcije preobčutljivosti in niso fototoksični. Novejši konzervansi oziroma nadomestki parabenov izkazujejo korozivne učinke (to pomeni, da razjedajo kožo in oči) in v večini dražijo kožo ter sluznice. Veliko bolj smo izpostavljeni parabenom v hrani in prehranskih dopolnilih kot v kozmetičnih izdelkih.

Parabeni so strah in trepet in namesto, da bi naredili dodatne študije glede varnosti smo jih raje zamenjali za nove konzervanse. In to je pač rešitev vseh problemov, ne? No, ni ravno tako enostavno, žal.

Konzervansi, ki želijo tako ali drugače ˝izpodriniti˝ parabene sploh niso tako nedolžni kot izgledajo na prvi pogled. Problem je tudi, da so novejši in ne obstaja veliko študij, ki jih potrjujejo za sprejemljive. V trenutku, ko so se pojavile študije o škodljivosti parabenov je večina kozmetičnih gigantov zagnala paniko in začeli so uvajati spojine, ki bi nadomestile parabene. Ampak kaj so s tem naredili? Več slabega kot dobrega! Zakaj? Bova razložili.

P.S. če ste trenutno izgubljeni o kakšni škodljivosti parabenov govoriva, preberite najprej ”Kaj je skupno parabenom in borovnicam?”.

Najprej naj navedeva nekaj milenijcev. Ste že slišali za formaldehid? Ja, tisto, kar povzroča veliko alergij in se uporablja večinoma v izdelkih za utrjevanje nohtov (do 5%). No, formaldehid je eden izmed metabolitov, v katerega se pretvori eden izmed milenijcev. Ste še vedno tako zelo navdušeni nad novimi konzervansi? Midve nisva.

Še ena manjša razlaga, obstaja SCCS – Scientific Committee on Consumer Safety, ki podaja ocene, naredi teste za tiste spojine, ki so se izkazale za malo bolj problematične. Zakaj nam to pride prav? Da lahko ocenimo, ali je neka spojina varna za uporabo ali ni. So nekakšen filter za snovi, ki so sprejemljive in za tiste, ki niso. Na primer, neka snov povzroča alergije pri koncentraciji 0,1%. Strokovnjaki bodo tako dolgo zmanjševali koncentracijo in testirali to snov, dokler ne pridejo do koncentracije, ki ne bo povzročala alergij.

Ker ni novih študij o ”milenijskih” konzervansih, sva si pomagali z mnenji SCCS, da lažje razloživa stvari.

In še nekaj, saj vemo, zakaj sploh rabimo konzervanse? Za boljše razumevanje predhodno priporočava branje ”Brez konzervansov, prosim”.

Zdaj pa že končno preidimo k stvari. Kateri konzervansi sploh spadajo pod to skupino?

ALKOHOLI

Verjetno vsem najbolj poznan novodobni konzervans, ki se nahaja v skoraj vsakem drugem izdelku je 2-fenoksietanol. Alkoholi imajo v kozmetičnih izdelkih več funkcij in sicer delujejo kot konzervansi, topila in sotopila. Pod alkohole prištevamo še naslednje konzervanse: propilen glikol, butilen glikol, bronopol, benzilalkohol (huda toksičnost pri dojenčkih) in druge. Zelo pogosto uporabljan propilen glikol, v primerjavi z ostalimi glikoli izkazuje relativni nizko toksičnost. Njegova uporaba se ne priporoča pri otrocih in nosečnicah zaradi podaljšane razpolovne dobe (koliko časa spojina potrebuje, da v telesu razpade in se izloči). Medtem, ko slaven fenoksietanol lahko povzroča blago iritacijo na koži in očeh. Povzroča lokalno anestetično delovanje na jeziku. Dolgoročna izpostavljenost lahko ima toksične učinke na centralno živčni sistem, podobno kot pri drugih topilih.

ORGANSKE ŽIVOSREBROVE SPOJINE

V kozmetičnih izdelkih se v zadnjem času vse pogosteje pojavljajo živosrebrove spojine, kot so tiomersal, živosrebrove soli in še bi lahko naštevali. Fenil živosrebrove soli in tiomersal se uporabljajo kot protimikrobna sredstva, predvsem v kozmetičnih izdelkih za okrog oči. Zadnje čase vedno več raziskav kaže na toksičnost živosrebrovih spojin. Te povzročajo draženje in reakcije preobčutljivosti. Tudi metaboliti, v katere se pretvorijo, povzročajo alergije.

Tiomersal so že prepovedali v cepivih za otroke. Torej povzroča reakcije, a nevrotoksičnost (strupenost za možgane) ni tako problematična v nizkih koncentracijah. Dovoljeni so koncentracijah maksimalno 0,007%.

S tiomersalom so povezovali celo avtizem, a pri študijah ni bilo opaziti vedenjskih sprememb, niti kakšnih drugih sprememb, tako da ta povezava ne drži.

Fotografija: Nel Čater

KVARTERNE AMONIJEVE SOLI

So protimikrobne snovi, ki se v kozmetiki in farmacevtskih izdelkih uporabljajo do koncentracije 0,15%. V kozmetičnih izdelkih imajo poleg protimikrobne še druge vloge in sicer delujejo antistatično in zmanjšujejo medfazno napetost (olajša mešanje npr. olja in vode, ki se sama po sebi ne mešata).

Študije poročajo o precej hudih neželenih učinkih. Nujno je potrebno preprečiti stik z očmi!

Cetilpiridinijev klorid, ki se uporablja v ustnih vodah, je škodljiv, če se ga zaužije. In verjetno se vam je že zgodilo kdaj, da ste po nesreči ali ne, pogoltnili malo usne vodice, češ, da boste imeli dlje časa svež zadah. No, ne priporočava vam ravno tega podviga. Povzroča tudi iritacijo kože in respiratornega (dihalni) sistema.

Benzalkonijev klorid je dovoljen v koncentraciji do 0,1%, smrtni odmerek (peroralno – skozi usta) je 1-3g, kar je res zelo zelo malo. Ima enako vlogo kot cetilpiridinijev klorid.

BISGVANIDINI – klorheksidin

Klorheksidin je konzervans, ki se uporablja v farmacevtskih oblikah kot protimikrobno sredstvo (očesne kapljice, tekočine za leče), v kozmetiki pa v antiseptičnih kremah in izdelkih za ustno nego v koncentraciji 0,3%. Ne povzroča sistemskih učinkov. Povzroča pa preobčutljivostne reakcije in celo anafilaktični šok.

METILIZOTIAZOLINONI

Kaj pa je to za en zmazek? Ja, to je še eden konzervans, katerega koncentracijo je SCCS najprej omejil na 0,01%. Zakaj? Ker je povzročal preveč preobčutljivostnih reakcij. Postaja vedno bolj problematičen v Evropi. Nahaja se v robčkih za čiščenje pleničnega predela. Plenični predeli so sploh problem, saj je koža tam zelo občutljiva in snovi tudi zlahka prehajajo kožo.

Fotografija: Nel Čater

Najnovejši sklepi (2014) pa poročajo, da ni koncentracije, ki bi bila varna za kozmetične izdelke, ki se ne spirajo, vključno z robčki. Torej, da ne bi povzročala kontaktne alergije. Za izdelke, ki pa se sperejo s kože, pa je varna koncentracija komaj 0,0015%. To je koncentracija, ki je dovoljena v izdelku, da zagotovo ne povzroča kontaktnih alergij.

To je samo nekaj novodobnih konzervansov, sledi še drugi del objave v katerem bova razložili še ostale. Če potegnemo črto ugotovimo, da parabeni le niso tako grozni, kot so sprva zagnali vik in krik. Zavedati se moramo, da so te spojine relativno nove in da se vseh njihovih učinkov na telo ne zavedamo, zato jih je potrebno uporabljati s pametjo.

No, nafte, ki jo uporabljamo za gorivo sigurno ne. Uporabljajo pa se derivati nafte. A le, če so ti derivati pridobljeni pod točno določenimi pogoji in so pri tudi zelo dobro očiščeni.

Ogljikovodiki, za tiste, ki niste ravno v svetu kemije, so verige v kateri so konstantno izmenjujejo ogljiki (C) in vodiki (H). Pri naftnih derivatih je ogljikov od 18 pa tam do 90+, vsak ogljik ima tudi določeno število vodikov, tako pač je po kemijskih zakonih. 

In, če vam zaupava, da so to zelo velike spojine. Prodrejo v kožo ali ne? Seveda, da ne! No, v mislih imava zdravo kožo, da se razumemo. Študije, ki so jih opravili na prostovoljcih po vsem svetu, so pokazale, da zmesi ogljikovodikov ne penetrirajo v žive plasti epidermisa. Nekatere prodrejo čez roženo plast, sploh pa ne prodrejo do dermisa. Saj vemo, o čem govorimo, ne? Če ne, si preberite objavo Pod drobnogledom: Sestava kože.

Večinoma se naftni derivati v kozmetiki uporabljajo kot okluzivi . To so spojine, ki preprečujejo prekomerno izhlapevanje vode in nas zaščitijo pred zunanjimi dejavniki. Imajo funkcijo vlaženja kože. Dolgotrajna uporaba okluzivov lahko vodi v izsušitev kože, saj voda ne more prehajati ne v kožo in ne iz nje, zato se koža sčasoma še bolj izsuši.

Fotografija: Nel Čater, Neja Stojnić

V kateri kozmetiki najdemo naftne derivate?

Na splošno v izdelkih za osebno nego. Torej v kremah, losjonih, čistilcih in v izdelkih za nego ustnic. Zelo pogosti so tudi v šminkah.

Katere ogljikovodike (OV) poznamo?

INCI imeSLO prevodOpisFunkcije
Paraffinum liquidum  Tekoči parafinZmes ogljikovodikov (C15-C20), dobro rafineriranEmolient, antistatično delovanje, topilo
ParaffinTrdi parafinKrhek, drobljivKontrola viskoznosti, nega kože
Microcrystalline waxmikrokristalinični vosekVosek iz finih kristalov, ima visoko molekulsko masoStabilizator emulzij, kontrola viskoznosti
OzokeriteOzokeritZmes ogljikovodikov, ki se dobro meša z oljiStabilizator emulzij, kontrola viskoznosti
Petrolatum/Petroleum jellyVazelin, beli vazelinZmes trdnih in tekočih ogljikovodikovAntistatično delovanje, emolient
CeresinCerezinZmes očiščenih ozokeritov, najboljša snov za povečanje trdnostiAntistatično delovanje, kontrola viskoznosti, stabilizator emulzij

Kako pridobivajo naftne derivate in ali ti povzročajo raka?

Naftne derivate pridobivajo iz surove nafte. Pri procesu nafto večkrat rafinirajo (destilacija, ekstrakcija in kristalizacija, očiščenje s kislim postopkom,..). Zakaj toliko tega? Zato, da se znebijo potencialnih kontaminantov, ki bi lahko škodljivo delovale na zdravje človeka. Najpogostejši kontaminant derivatov nafte, predvsem vazelina, je PAH ali policiklični aromatski ogljikovodik. Za tega je znano, da sodi med potencialne kancerogene, torej, da lahko povzroča raka. Vendar z dobrimi postopki čiščenja se teh kontaminantov lahko znebimo, zato ni bojazni za preplah. Namreč evropska regulativa o kozmetičnih izdelkih predpisuje stroge postopke s katerimi mora biti nafta prečiščena, preden se lahko vgradi v kozmetiko. Kaj misliva s tem? Postopek je tako zelo strog, očiščenje je tako zelo natančno, da ni možnosti, da bi potencialni kancerogeni dejavniki ostali v snovi.

Je pa res, da se Ameriška zakonodaja glede kozmetičnih izdelkov razlikuje od Evropske. Vazelin v Ameriki je lahko pridelan na drugačen način. Tam je lahko manj očiščen in zato je večja možnost, da vsebuje policiklične aromatske ogljikovodike in s tem predstavlja tveganje za nastanek raka. Le očiščen beli vazelin ne vsebuje policikličnih aromatskih ogljikovodikov in to mora biti tudi navedeno na izdelku.

Zakaj takšna znanost, če pa sva prej napisali, da ne prehajajo kože?

Derivati vseeno lahko prehajajo v sistemski obtok skozi lasne folikle in žleze znojnice. Ampak procentualno je tega zelo malo, je pa fino, če se zavedamo vseh možnosti prehajanja izdelkov in posledice, ki jih povzročajo določeni izdelki v globjih plasteh kože.

Zakaj bi sploh kdo želel derivate nafte v kozmetiki?

Iskreno? Zelo lahko se vgrajujejo v formulacije, lahko se kombinirajo v drugimi kozmetično aktivnimi sestavinami, se ne tepejo. S tremi besedami – trpežni in simpl. In še, za tiste, ki imajo bolj občutljivo kožo, so naftni derivati rešitev, saj ne povzročajo alergijskih reakcij.

Fotografija: Nel Čater, Neja Stojnić

Ampak ali je res vse tako super in odlično?

Res je, da naftni derivati nimajo vonja niti okusa in se ne pokvarijo, kar je za kozmetiko super. A poleg okluzivnega delovanja praktično nimajo nobene posebne lastnosti. Dobri so za teksturo, niso dragi, se ne pokvarijo in to je po večini tudi vse od ˝posebnih ugodnosti˝.

Se je že tudi vam zgodilo, da ste generalizirali vse negovalne izdelke za ustnice kar na ˝vazelin˝? Zakaj je prišlo do tega? Ker je skoraj v vsakem negovalnem izdelku vazelin.

Upava, da sva malo razjasnili vsa vprašanja glede ˝nafte˝ v kozmetiki. Derivati niso škodljivi, vendar pri večini so še vedno nezaželjeni. Naša koža živa, zato se nama zdi bolj primerno, da negujemo kožo s čim bolj primernim kot so derivati nafte, ki so popolnoma neživa stvar.

Da še enkrat ponovimo od zadnjič. Kaj je kožna bariera? Kožna bariera je v bistvu kisel hidro-lipidni zaščitni plašč na naši povrhnjici. Le tega po navadi porušimo s čistili kot so odstranjevalci ličil, odstranjevalci sebuma, itd. Normalen pH kože pa nazaj vzpostavimo s toniki in posledično se tudi kožna bariera popravi (do neke mere). Odvisno od tega, kako zelo smo jo poškodovali.

Kožno bariero predstavlja rožena plast (vrhnja plast epidermisa). Barierna funkcija rožene plasti je odvisna od kislinsko-lipidnega plašča, sestave rožene plasti, urejenosti in sestave malte (epidermalni lipidi) in ustrezne hidratiranosti kože. Ja, pri kozmetologiji je vse malo zakomplicirano, ker ne smemo uporabljati sestavin, ki prehajajo v naš sistemski obtok. Ne smemo zaužiti snovi, ne smemo aplicirati snovi preko injekcij, ampak si vseeno želimo, da krema do neke točke prodre v notranjost kože in tam opravi svoje delo.

Fotografija: Nel Čater

Zakaj si sploh želimo, da kaj prodre v kožo?

Po navadi si želimo, da v kožo prodrejo izdelki, ki vsebujejo kozmetično aktivno sestavino. Te dostavljamo s pomočjo kozmecevtikov (to je križanec med farmacevtskimi in kozmetičnimi oblikami). V tem primeru želimo vplivati na točno določeno mesto. Ampak v teh primerih je linija zelo tanka, saj ne sme priti do zdravilnega učinka, ker, če pride do učinka, potem to ni več kozmetični izdelek, ampak zdravilo.

Kaj vpliva na prehod snovi v kožo?

Pri kozmetično aktivnih sestavinah je pomembno, da niso prevelike molekule, saj le če so majhne prodrejo v kožo in se izrazijo v zmerni koncentraciji. Če je koncentracija aktivne sestavine v izdelku premajhna, potem zagotovo ne bo prišla do željenega mesta. Velikokrat dodajamo pospeševalce penetracije v vehikel (osnovna podlaga, kamor vgrajujemo kozmetično aktivne sestavine). Najbolj znani pospeševalci penetracije so recimo alkoholi, terpeni, maščobne kisline, površinsko aktivne snovi,… Seveda si želimo, da nimajo nekega dodatnega učinka, ampak, da služijo svojemu namenu. Te snovi so sposobne reverzibilno spremeniti lastnosti bariere v roženi plasti. Kaj to pomeni? Pomeni, da spremenijo bariero, penetrirajo v kožo in potem se bariera ponovno vrne v prvotno stanje.

Fotografija: Nel Čater

Obstajajo pa tudi sodobni dostavni sistemi, ki sva jih omenile že pri vitaminu C.

Ti temeljijo na uporabi takšnih nosilnih sistemov (vehiklov), ki zaradi svoje oblike prodrejo v kožo. Zagotovo ste že slišali za liposome in nanodelce. Poleg njih pa obstajajo še etosomi, niosomi, transferosomi in mikroemulzije. Zakaj toliko tega? Na nek način želimo kožo pretentati in vstaviti snovi, ki jih sama po sebi noče sprejeti, ker je tako naravnana. Ti sistemi pa so lahko podobni kožni sestavi in jih koža prepozna za svoje, lahko so tako majhni, da prodrejo brez problemov, ali pa vsebujejo pospeševalce penetracije in pordrejo zaradi tega. Načinov je ogromno.

Torej, porušili smo kožno bariero, kaj pa zdaj?

Tukaj pridejo na vrsto kozmetični izdelki. Pri negi obraza, kožno bariero najlažje vzpostavimo nazaj s tonikom in primerno kremo. Če pa je porušena bariera po telesu pa uporabimo mleko za telo.

Fotografija: Nel Čater, Neja Stojnić

To je preveč splošno. Na kaj moramo biti pozorni pri kupovanju kozmetičnih izdelkov?

Pri porušeni barieri lahko imamo premajhno vsebnost vode. To lahko uredimo z izbiro izdelkov za vlaženje kot so urea, alantoin, glicerol, hialuronska kislina,… (več o tem v objavi glicerol ni glicerin). Moramo pa poskrbeti tudi za našo ˝malto˝. Zato posegamo po izdelkih, ki vsebujejo ceramide, holesterol, trigliceride (kakavovo maslo, rastlinska olja) ali pa posamezne maščobne kisline (linolna, linolenska, oleinska,…). Z njimi nadomestimo izgubljene epidermalne lipide in s tem pripomoremo k ponovni vzpostavitvi kožne bariere. Lahko pa si naredite oljno kopel, ki tudi pomaga pri vzpostavitvi kožne bariere, poleg tega pa se še sprostite.

Torej kozmetični izdelki lahko do neke mere pomagajo pri vzpostavljanju in obnavljanju kožne bariere. Novih kozmetičnih izdelkov in aktivnih sestavin je na trgu vse več, vendar vseeno je njihovo prehajanje v kožo omejeno. Zato čuvajte svojo kožo, saj je edini prostor v katerem moramo biti celo življenje.

Koža predstavlja skoraj 16% telesne mase in je naš največji organ. Poleg uravnavanja temperature, pa koža deluje kot filter za tuje spojine, s tem predvsem misliva na tiste škodljive. Preprečuje prekomerno izhlapevanje vode iz organizma in nas ščiti pred UV žarki. Tak multipraktik kot ženske.

Koža opravlja precej funkcij in ravno zato je tako pomembno, da je koža zdrava, saj le v tem primeru deluje pravilno. Zadnje čase pa se nama dozdeva, da v ospredje prihaja estetski vidik kože, saj to najbolj vpliva na našo samopodobo.

Najhitrejši način za porušitev kožne bariere je milo za roke in vroča voda. Dobitna kombinacija! Poleg tega pa nam kožno bariero lahko porušijo še naslednji dejavniki: veter, centralno ogrevanje, vlaga v zraku, agresivni kozmetični izdelki, mehanski udarci, …

Fotografija: Nel Čater, Neja Stojnić

Koža je kar kompleksna struktura. Zato bova poskusili vse čimbolj poenostaviti, ampak nekatere stvari pač morava povedati takšne kot so.

Poimenovanje, kateremu sva se najbolj smejali v 1. letniku faksa je bilo: ”Našo kožo sestavljajo opeke in malta!” Ja, točno tako. Ker, če malo karikiramo, res izgleda tako.

 Torej kaj je sedaj malta in kaj opeka?

Malto predstavljajo epidermalni lipidi, ki sva jih že omenili pri vlažilih. Največji procent predstavljajo ceramidi (sfingolipidi), steroli (holesterol) in trigliceridi (estri višjemaščobnih kislin in glicerola). Opeke pa so keratinociti. Keratinociti vsebujejo keratinske proteine, ki sestavljajo 2/3 suhe celične mase.

Da malo razloživa kaj sva zdaj sploh napisali.

Koža je sestavljena iz 3 plasti. Naša vrhnja plast je povrhnjica ali epidermis, sestavljena je iz 4 podplasti. Je edina plast, ki je v neposrednem stiku z okoljem. Samoobnovi se v 28 dneh, procesu pravimo keratinizacija ali epidermopoeza.

Kaj se zgodi v tem času? Celice na začetku (najgloblja podplast) te plasti, ki so aktivne in žive, se imenujejo keratinociti. Bolj kot gremo proti površini kože, manj so celice aktivne in na koncu, preden se odluščijo, se diferencirajo v korneocite. To so celice brez jedra, mrtve celice. In ti korneociti se potem tudi odluščijo, mi tega ne opazimo, če je naša koža zdrava. Na to plast mi največ vplivamo s kozmetičnimi izdelki. V teh podplasteh najdemo melanocite (celice z melanosomi, ki proizvajajo pigment melanin in nas ščitijo pred UV žarki), Langerhansove celice (celice imunskega sistema, ki prepoznavajo tujke) in Merklove celice (čutne celice).

Fotografija: Nel Čater

Naslednja plast je usnjica ali dermis, ki je sestavljena iz 2 plasti. Predstavlja 90% kožne mase. Najbolj pogosta vlakna v teh plasteh so elastinska in kolagenska vlakna, v tej plasti pa so tudi limfne in krvne žile. Najbolj pogoste celice v tej plasti so fibroblasti, aktivne celice, ki tvorijo kolagen in elastin. Kolagenska vlakna predstavljajo kar 70% proteinov, medtem ko elastinska komaj 1-2%. V dermisu pa najdemo še druge celice imunskega sistema kot so makrofagi, mastociti, limfociti, …

Najgloblja plast kože pa je podkožje ali subkutis. V tej plasti prevladujejo maščobne celice ali adipociti. Vse to pa je dobro prepleteno z večjimi krvnimi žilami, limfnimi žilami in živci. Ta plast služi kot zaloga energije, kot mehanski blažilec (za zaščito notranjih organov), omogoča pa tudi premikanje kože. To je plast, ki ženskam povzroča največ težav, težava imenovana celulit. Ja, imamo pač to smolo, da so naše maščobne celice drugače postavljene kot pri moških in imamo zaradi tega več možnosti za nastanek celulita. Obstaja rek, ki pravi, da moški nimajo celulita, ker je to šlampasto. No, bo že nekaj na tem.

Optimalna vsebnost vode v epidermisu je 13%, v dermisu pa kar 55%. Če se ta odstotek zmanjša, je naša koža zelo suha in posledično izgubljamo še več vode. Zakaj? Ker se kožna bariera poruši in voda nekontrolirano uhaja. Ker pač lahko.

Fotografija: Nel Čater

Ampak kaj sploh je kožna bariera?

Kožna bariera je v bistvu kisel hidro-lipidni zaščitni plašč na naši povrhnjici. Le tega po navadi porušimo s čistili kot so odstranjevalci ličil, odstranjevalci sebuma, itd. Normalen pH kože pa nazaj vzpostavimo s toniki in posledično se tudi kožna bariera popravi (do neke mere). Odvisno od tega, kako zelo smo jo poškodovali. Če je kožna bariera porušena zaradi bolezni, ki je po možnosti avtoimuna, pa so stvari precej zakomplicirane in samo s kozmetičnimi izdelki ne naredimo kaj dosti. Lahko le malo ublažimo stanje.

 In še ena stvar, ki jo moramo nujno razčistiti. Ves čas govorimo o pH-ju kože. Koža sama kot taka nima pH-ja, ker pH se meri v raztopini in koža ni raztopina. Tako da kar mi opisujemo kot pH kože, je v resnici posredna vrednost, ki je približno 5,5. Torej kisel pH.

Upava, da sva vam vsaj malo približali, kako zapleten organ je v bistvu koža in da sedaj ne sedite pred računalnikom z odprtimi usti in se sprašujete, kaj za vraga sva sedaj napisali. Za kožo je potrebno skrbeti, saj ima dosti več kot samo estetsko vlogo.

Ta šampon mi ne pomaga, ta mi masti lase, po tem šamponu imam suhe konice… Ste si že kdaj rekli to? V tej objavi vam bova predstavili dejstva o laseh in kako sploh delujejo šamponi.

Kako so sestavljeni lasje?

Lasje so sestavljeni iz keratina, ki je protein. Ta je sestavljen iz 85% proteinov, 7% vode, 3% lipidov, pigmentov kot je melanin (eumelanin ali feomelanin) in kovin v sledovih.

Zakaj se nam lasje naelektrijo? (Veš, tisto, ko se ti lasje ne naelektrijo? Tudi jaz ne vem)

Sploh med česanjem pride do trenja, ker se elektroni iz las (ti imajo pozitiven (+) naboj) prenesejo na glavnik (ima negativen (-) naboj). Torej kasneje so tako lasje kot glavnik pozitivno nabiti, kar pomeni da se med seboj odbijajo, kar mi vidimo kot naelektrenost. To težavo rešujemo s kationskimi spojinami (so pozitivno nabite), ki zmanjšajo naelektrenost las in omogočijo lažje razčesavanje.

Fotografija: Nel Čater

Sijaj las? Je odvisen od odboja svetlobe na površini las. Kaj to pomeni? Če je las poškodovan, ni odboja svetlobe, ker ni enakomerne površine, predstavljajte si hrapavo površino in gladko. Enako je pri laseh. Če so lasje zdravi, so gladki in se svetloba odbija. Med drugim cink in vitamin B izboljšujeta elastičnost in sijaj las.

Torej, kateri šampon naj uporabim za svoj tip las? Je kar primerno vprašanje.

Osnovna vloga šampona je čiščenje lasišča in las. Fun fact: beseda ˝shampoo˝ kot se šamponu reče v angleščini, je prišla tudi v Indijo. Hindijska beseda ˝champoo˝ pa se izgovori skoraj enako kot ˝shampoo˝, pa pomeni pritisniti ali masirati. Torej, če povežemo eno besedo z drugo dobimo: čiščenje medtem ko masiramo. Kar na mestu, ne?

Fotografija: Nel Čater, Neja Stojnić

Se vam sploh dozdeva koliko kvadratnih metrov las imamo?

Ženske od 4 do 8 kvadratnih metrov! Kaj pa to? Šok, a?

Tradicionalna mila, ki so jih včasih uporabljali tako za telo kot za lase, se ne uporabljajo več. In to iz enega zelo preprostega razloga. Ko nanesemo milo na lase, se le ta v kombinaciji s trdo vodo težje spira, saj pušča za seboj gosto peno. Tako imenovani ˝moderni˝ šamponi, ki so namreč že iz leta 1930, pa vsebujejo sintetične surfaktante namesto mila. Z njimi so prvotno prali perilo, čistili avte in preproge.

Kaj sploh je v enem šamponu?

  1. Detergenti oz. čistilci (opisani v spodnji razpredelnici)
  2. Regeneratorji (silikoni, proteini svile, glicerol, dimetikon za lesk, antistastičnost – da lasje niso naelektreni in jih lažje razčesavamo)
  3. Zgoščevala in sredstva za motnjenje (sol, PEG-150 distearat – spremenijo fizikalne lastnosti šampona)
  4. Dišave
  5. Konzervansi (natrijev benzoat, parabeni, EDTA),
  6. Sredstva za penjenje (kokodietanolamid – šampon se speni in lažje manjšo količino šampona porazdelimo po celotnem lasišču)
  7. Regulatorji pH (glikolna, citronska kislina – približata pH šampona blizu 5,5)
  8. Posebni dodatki (vitamini, eterično olje čajevca…)

Normalno šamponi vsebujejo sintetične detergente t.i. sindete ali surfaktante kot primarne čistilce. Čistilec je amfifilen. Kakšen? To pomeni, da je sestavljen iz lipofilne (olje-privlačne) in hidrofilne (vodo-privlačne) strani. Lipofilna stran privlači sebum in oljne nečistoče, medtem ko se hidrofilni delci povežejo z vodo in zagotovijo, da se vse lepo spere.

Fotografija: Nel Čater, Neja Stojnić

Da še malo zakomplicirava stvari

Obstaja 5 skupin površinsko aktivnih snovi (čistilcev) v šamponih. In sicer: anionski, kationski, amfoterni, neionski, naravni surfaktanti. Še manj jasno kot prej, ne? V razpredelnici so primeri posameznih čistilcev in za kateri tip las so primerni.

PrimeriLastnostiTip las
Anionske PASlavril sulfatmočno čiščenjemastni lasje
lavret sulfatmočno čiščenje in penjenjenormalni lasje
Kationske PASkvarterne amonijeve solislabi čistilci, odlični za mehčanje in obvladovanje laspoškodovani, suhi lasje; lasje, ki so blanžirani, v profesionalnih šamponih
Neionske PASvišje maščobni alkoholi (polyoxyethylene fatty alcohols)najblažji čistilcibarvani lasje, v profesionalnih šamponih
Amfoterne PASbetaini (cocamidopropyl betaine), imidazolinine iritirajo oči, se dobro penijoza tanke in poškodovane lase, tudi v otroških šamponih
Naravne PASsaponini, bršljanslabo čistijo, se odlično penijose skoraj ne uporabljajo več

V ˝medicinskih˝ šamponih so po navadi kombinacije PAS, ki segajo že na področje farmacije in skoraj ne spadajo več pod kozmetologijo in se zato tudi prodajajo v lekarnah in ne v navadnih drogerijah. Vsebujejo sestavine kot je recimo selenijev sulfid, različni kompleksi snovi, cinkov pirition… Te vgrajujejo v šampone, ki so primerni za ljudi s psoriazo, seboroičnim dermatitisom…

Fun fact #2: zakaj se šamponi pri drugem nanosu bolj spenijo kot pri prvem? Ker sebum zavira penjenje in pri drugem nanosu šampona je sebuma manj in je posledično več pene. Kar pa v bistvu pomeni, da so lasje bolj čisti.

Fotografija: Nel Čater, Neja Stojnić

Je pa res, da se izdelek ne rabi peniti, da je učinkovit. Kontraverzno? Niti ne. Kakšni šamponi se manj penijo, a to ne pomeni, da so manj učinkoviti. Treba je primerjati prvo in drugo penjenje istega šampona in ne penjenje 2 različnih šamponov. 

Upava, da sva malo razjasnili stvari in predvsem dvome glede tega, kakšni šamponi obstajajo na tržišču, po čem se razlikujejo in kakšen šampon rabite glede na vaš tip las.

Vlažilci so ena izmed sestavin, ki jo boste zasledili v skoraj vsakem kozmetičnem izdelku, saj so odgovorna, da se izdelek, ki vsebuje vodo, ne posuši. Am, kako?!

Read more

Parabeni so estri p-hidroksibenzojske kisline. V kozmetiki največkrat zasledimo: metil-, etil-, propil- in butilparaben. So najbolj uporabljeni konzervansi že 80 let.

Read more