Tokrat sem želela govoriti o pomembni temi in sicer o pogostih napakah, ki jih počnemo pri negi kože. Koža je kljub temu, da je glaven zaščitni organ, zelo občutljiva in ne dopušča veliko napak pri negi, saj se te hitro maščujejo s poškodovano kožno bariero, prisotnim vnetjem, ekcemom ali aknami.

Zato sem želela pripraviti pregled pogostih napak, ki jih počnemo pri negi kože, z namenom, da vas nanje opozorim, hkrati pa vas tudi napotim k pravilnemu ravnanju. Namen te objave ni grajanje, saj vsi kdaj malo kiksnemo mimo pri negi kože, tudi strokovnjaki. Od začetnikov pričakovati, da bodo obvladali vse osnove je preprosto nerealno, saj je informacij pravilnih, pa tudi nepravilnih malo morje in posledično se izgubimo in ne vemo kako pravilno ravnati.

Kožo čistimo z grobimi čistilnimi sredstvi, saj bo tako bolj čista

Velikokrat opazim zmotno mišljenje in zapise na spletu, da je kožo potrebno ”orng” očistit, da je ta zares čista. To vključuje uporabo agresivnih čistilnih sredstev, ki temeljijo predvsem na visoki vsebnosti alkohola ali pa kožo čistite kar s trdnim milim. To napako najpogosteje počnejo tisti z mastno kožo. Alkohol in trdno milo se slišita super, saj razmastita kožo in dajeta občutek ”suhosti”. Kar pa se ne zavedamo pa je, da takšno ravnanje na dolgi rok povzroči, da se koža začne še bolj mastiti. Ampak zakaj?

Alkohol je dober penetrator, kar pomeni, da prodira v globje plasti kože, kjer uniči celične membrane. To privede do poškodbe barierne funkcije in posledično pričnemo iz kože izgubljati velike količine vlage, saj le-te bariera ne more zadržati. Proti izgubi vlage pa se koža bori s proizvajanjem velikih količin sebuma. Zato prosim, da se v velikem krogu izogibate izdelkov, ki med prvimi mesti na seznamu INCI vsebujejo alkohol – tako čistilcem, kot tonikom, pa tudi kremam.

Več o tem, kako pravilno brati INCI seznam in kaj za vraga to sploh je, lahko prebereš v objavi spodaj.

Čistilnih sredstev, kot so micelarne vodice, ne spirate.

Ko vidim na micelarni vodici ali na robčkih za odstranjevanje ličil napisano, da jih ni potrebno spirati dobim ošpice. Vsa čistilna sredstva za obraz, vključno z micelarno vodico, vsebujejo površinsko aktivne snovi. To so poenostavljeno povedano snovi, ki omogočajo, da odstranimo v vodi topne in v olju topne nečistoče z obraza. Površinsko aktivne snovi delujejo tako, da v svojo notranjost ujamejo olja, na zunanji del pa se primejo v vodi topne nečistoče. Čeprav izgleda vse super, z vatico smo pobrisali vso umazanijo z obraza, pa smo površinsko aktivne snovi pustili na obrazu. In če to počnemo dalj časa, lahko površinsko aktivne snovi raztapljajo tudi koži lastna olja – lipide. Lipidi pa so glavni sestavni del barierne funkcije kože. Torej ponovno lahko pride do poškodbe bariere, posledično bo koža suha in dehidrirana. Vse čistilce je potrebno spirati!

Preveč redno uporabljate mehanske pilinge

Mehanski pilingi delujejo tako, da mehanski delci (to so lahko arganove lupine, sladkor, jojobine kroglice) z drgnjenjem odstranijo povrhnje mrtve celice kože. Mehanski pilingi so super z vidika, da dajejo takojšnje rezultate. Koža je bolj mehka, manj groba na otip in bolj sijoča. A prekomerna uporaba mehanskih pilingov lahko povzroči resne poškodbe na koži. Mehanski pilingi povzročajo nastanek mikroureznin. To so ureznine, ki jih s prostim očesom ne vidimo, a v koži povzročajo vnetje, ki se lahko kaže kot vrsta različnih indikacij – koža je dehidrirana, se lušči, je bolj občutljiva, lahko pride do nastanka ekcema ali aken. Sploh pri aknasti koži odsvetujem uporabo mehanskih pilingov, saj lahko mehanski delci predrejo akne in pride do izliva vsebine akne v okoljsko tkivo, kar pomeni, da prenesete akne še na druge dele obraza. Če res želite uporabljati mehanske pilinge to počnite enkrat na 14 dni ali pa rajši presedlajte na kislinske pilinge.

Namesto, da bi kožo vlažili, jo utapljate v olju

Še ena zelo pogosta napaka pri negi kože je, da ne veste, kdaj je koža dehidrirana (potrebuje vlago) in kdaj je koža suha (potrebuje olje). Velikokrat se ti dve stanji enačita, posledično pa tudi dehidrirano kožo preobremenjujete z olji, kar ji ne pomaga pri okrevanju. Dehidrirana koža, ki potrebuje predvsem vlago, ne potrebuje, da jo dušite z olji, saj potem ne more vezati niti vlage z okolice. Dehidrirano kožo prepoznate tako, da je občutljiva, prisoten je občutek zategovanja, izgleda bolj bledo in kaže pospešene znake staranje – bolj vidne gube in povešenost. Če ne uporabljate popolnoma nobenega vlažilnega izdelka, razen kreme je velika verjetnost, da imate dehidrirano kožo. Suha koža pa je tista, ki potrebuje lipide. Suho kožo prepoznamo tako, da se lušči, opazne so bele suhe luske, je groba na otip. Pri suhi koži je potrebno nadomeščati lipide, a ne tako, da se kožo utapljate v rastlinskih oljih, ampak tako, da uporabljate kvalitetne lipide, ki so naraven del kože – to so ceramidi, fosfolipidi, holesterol in izbrane maščobne kisline – linolna, gama linolenska kislina.

Hitite in pretiravate z uporabo aktivov

Mislim, da je to napaka, ki smo jo že kdaj naredili vsi, predvsem pa je pogosta pri tistih, ki se šele spoznavajo z nego kože in čudovitim svetom aktivnih sestavin. Aktivne sestavine, kot so retinoidi, kisline, vitamin C, niacinamid so krasne in z njimi lahko dosežemo preobrazbo kože, a le, če jih ne zlorabljamo. Vsaka aktivna sestavina, ne glede na koncentracijo, je neka novost za kožo, na katero se le ta mora privaditi. Zato vedno začenjamo z uporabo aktivov počasi, najprej 3x tedensko, nato lahko v primeru dobre tolerance povečujemo število dni. Vedno uvajamo le en aktiv naenkrat. Vem, kako je, ko si navdušen nad vsemi učinki, ki jih pripisujejo enemu aktivu in preprosto hočeš te učinke takoj, a te sestavine dajejo učinke na dolgi rok uporabe, zato bodite strpni. Nespametna takojšnja vsakodnevna uporaba in uvajanje več različnih aktivov naenkrat lahko samo privede do resnih poškodb kože, katerih sanacija je bolj dolgotrajna, kot postopno uvajanje.

Preveč plastite različne izdelke

Najprej bi rada razjasnila, da je vse, kjer uporabimo več kot en izdelek za nego že plastenje. Ampak naj bo to v zdravi meri. Moram poudariti, da vsaka koža prenese različno količino plasti. Medtem, ko nekaterim koža dopušča plastenje 7-8 izdelkov, nekaterim dopušča 2-3. Potrebno je pa najti neko mejo, kjer se ustaviti. Vsi, ki me že dalj časa spremljate veste, da nisem proti plastenju, a preprosto z njim ne smemo pretiravati. S plastenjem namreč zmešamo veliko količino različnih sestavin, z različnimi konzervansi, aktivi, vlažili, pH vrednostmi in koncentracijami, kar lahko hitro privede do stanja, kjer se bosta dve sestavini izključevali ali pa bo prišlo do spremembe pH, ki za kožo ni ugoden. Zavedati pa se moramo tudi, da z nanosom 7-8 izdelkov naenkrat ne bomo dosegli nič več, kot z 2-3 izdelki. Če imate veliko izdelkov, ki jih želite vključiti v rutino raje prilagajajte rutino svojim trenutnim potrebam kože ali pa ob različnih večerih uporabljajte različne izdelke. Tudi sama sem delala to napako, ko se mi je zdelo da preprosto moram nanesti vse, če ne ne bo učinka. A velika količina izdelkov na vodni osnovi me je velikokrat le pripeljala do izbruha aken, saj je vodno okolje raj za razvoj bakterij.

Včasih pridemo do točke, ko ugotovimo da s pravilno in ustrezno dodelano rutino nege kože več ne moremo nič spremeniti oziroma je stanje pri katerem smo zdaj najboljše, kar lahko dosežemo z nego doma. Takrat začnemo premišljevati o kozmetičnih in dermatoloških posegih. Eden izmed dermatoloških posegov, ki se ga lahko poslužimo za različne indikacije je laser.

Ali je laser primeren za večino kožnih indikacij?

Laser je praktično vsestranski, saj z uravnavanjem valovne dolžine lahko dosežemo različne učinke. Laser lahko pomaga pri odpravljanju neželene poraščenosti, lahko pa ga uporabljamo tudi na obrazu, za zmanjšanje gubic, za zdravljenje aken, za posvetljevanje hiperpigmentacij in postinflamatornih hiperpigmentacij, za odstranjevanje znamenj, za odstranjevanje pajkastih žilic.

Poznamo več vrst laserjev, pri čemer moramo vedeti, da lahko za enako kožno indikacijo uporabimo več različnih laserjev. V grobem ločimo ablativne in neablativne laserje. Neablativne laserje lahko razdelimo v 3 glavne skupine:

  • srednje infrardeči laserji, ki ciljajo dermis;
  • vidni laserji, kot je pulzni barvni laser (PDL) in pulzni fosfatni (KTP) laser, sam ali v kombinaciji z Nd:YAG laserjem
  • intenzivna pulzna svetloba (IPL)

Pri ablativnih laserjih poznamo CO2 laser in Er:YAG laser.

Ablativni laserji

Z ablativnimi laserji dermatologi dosegajo drastična izboljšanja fotopoškodovane kože, brazgotin ter gub. Čeprav natančen mehanizem delovanja ni popolnoma znan, znanstveniki sklepajo, da toplotna poškodba dosežena s CO2 laserji inducira krčenje kolagena, kar služi kot osnova za nastanek novih kolagenskih tkiv.

Pri Er-YAG laserju se energija pretvori v toploto, ki konča v obliki pare, kar zmanjšuje toplotno poškodbo okoliškega tkiva, brez vidnega krčenja dermalnih kolagenskih vlaken. V primerjavi s CO2 laserjem je Er: YAG laser bolj primeren za blage in zmerne fotopoškodbe.

CO2 laser je bil ob odkritju okronan z nazivom zlati standard za pomlajevanje, saj so z njim dosegali odlične pomlajevalne rezultate. Vendar so kmalu po uporabi ugotovili, da ponavljajoča se uporaba CO2 laserja predstavlja tveganje zaradi toplotnih poškodb okoliškega tkiva, kar podaljša čas okrevanja.

Kot stranski učinki so se pojavljale dolgotrajne otekline in eritem, kožne dispigmentacije in povečano tveganje za kožne okužbe, ekceme in brazgotine. Po drugi strani pa ponavljajoča se uporaba Er:YAG laserja ni pokazala tako pogostih stranskih učinkov in je zato bistveno varnejša metoda.

Neablativni laserji

Za bolnike, ki želijo bolj zmerno izboljšanje, brez možnih stranskih učinkov ablativnih laserjev so pogosto idealna izbira neablativni laserji. Neablativni laserji puščajo povrhnjico nedotaknjeno, kljub temu pa izkazujejo pomlajevalne učinke na koži. Neablativni laserski tretmaji lahko glede na tehnologijo delovanja zmanjšajo videz tankih gub, izboljšajo teksturo in ton kože ter zdravijo hiperpigmentacije. V primerjavi z ablativnimi laserji je način zdravljenja nežnejši, vendar posledično izkazujejo zelo malo stranskih učinkov.

Neablativni nefrakcionirani laserji so na trg prišli v poznih devetdesetih letih, predvsem z namenom obnavljanja kože. Ta razred laserjev povzroča blage učinke na koži in povzroči nadzorovano poškodbo tkiva v dermisu, s čimer spodbudi dermalno preoblikovanje in proizvodnjo kolagena. Rezultati neablativnih laserjev so blagi v primerjavi z ablativnimi laserji, vendar pacienti, ki iščejo postopno izboljšanje svoje kože, pogosto izberejo ta laserski razred zaradi minimalnega okrevanja in profila stranskih učinkov.

Laser Nd:YAG za zdravljenje aken

Ker tudi sama obiskujem laserske tretmaje v dermatološkem centru Medilase vam želim predstaviti laser s katerim izvajajo tretmaje in kako ta dotičen laser deluje pri aknasti koži.

Laser Nd: YAG deluje tako, da se izogne ​​poškodbam povrhnjice, hkrati pa se usmeri na dermalne plasti, da spodbudi rast novih kolagenskih tkiv.  Nd:YAG laser je znan kot varen in učinkovit pri zdravljenju aken, saj krči žleze lojnice in tako minimizira nastanek sebuma, tako preprečuje nastanek novih aknastih lezij.

Fotona ponuja laserski protokol za zdravljenje aken, ki zagotavlja celovito rešitev problema aken. Fotonina natančno nadzorovana Nd: YAG laserska svetloba varno prodira v kožo, da učinkovito cilja prekomerno aktivne lojnice in zmanjša tveganje za nastanek novih vnetnih aken tako, da uniči prekomerno aktivne žleze. Laser Nd: YAG lahko ustvari bližnjo infrardečo svetlobo, ki prodira globoko v kožo in jo zlahka absorbirajo kromoforji hemoglobina in melanina. Z ustvarjanjem spremenljivega dolgega impulza je mogoče znatno segreti globoka kožna tkiva.

Lasersko zdravljenje aken Nd: YAG poleg svojih termalnih penetracijskih učinkov pospešuje tudi proces celjenja in spodbuja preoblikovanje kolagena, kar je pomemben korak pri dolgoročnem zdravljenju aken. S segrevanjem podkožne kože (neablativno) spodbudi neokolagenezo, kar izboljša videz obraznih gub.

Viri:

  1. Alexiades-Armenakas, M. R., Dover, J. S., & Arndt, K. A. (2008). The spectrum of laser skin resurfacing: Nonablative, fractional, and ablative laser resurfacing. Journal of the American Academy of Dermatology, 58(5), 719–737.
  2. Lipozenčić, J., & Mokos, Z. B. (2013). Will nonablative rejuvenation replace ablative lasers? Facts and controversies. Clinics in Dermatology, 31(6), 718–724.
  3. Patil, U. A., & Dhami, L. D. (2008). Overview of lasers. Indian journal of plastic surgery : official publication of the Association of Plastic Surgeons of India41(Suppl), S101–S113.

Lasišče je del telesa, za katerega je značilna visoka gostota dlak (las). Na vsakega izmed las je pripeta žleza lojnica, zato imamo na lasišču posebno visoko gostoto žlez lojnic, kar prispeva k specifičnemu mikrookolju, ki se razlikuje od preostalih delov kože. Lasišče zaradi velikega števila lojnic predstavlja bogato okolje za mikrobe. To ima pomembno vlogo pri fiziologiji kože in patoloških stanjih. Konkretno se na lasišču lahko pojavljajo prhljaj in seboroični dermatitis, luskavica, atopijski dermatitis in na koncu alopecija. Znanstveniki pa že dolgo ugotavljajo, da se pri vseh naštetih stanjih  lasišča pojavlja tudi oksidativni stres. Čakaj, kaj ni oksidativni stres povezan z UV žarki? Ja, je, vendar je lahko tudi notranjega izvora.

Prhljaj

Specifične anatomske značilnosti kože lasišča, na primer veliko število lasnih mešičkov, prispeva k specifičnemu mikrookolju lasišča in večji hitrosti naravne eksfoliacije. Patološki prhljaj izvira iz pospešenega razmnoževanja epidermalnih celic. Poenostavljeno to pomeni, da se proces obnavljanja celic na lasišču skrajša. To vodi do razpada normalne strukture stratum corneum, kar povzroči povečano luščenje odmrlih kožnih celic. Ker se odmrle kožne celice luščijo hitreje, kot normalno, se držijo skupaj v obliki večjih kosov, ki se odcepijo od površine lasišča. Zato prhljaj vidimo kot bele, suhe luske.

Za prhljaj je v veliki meri odgovorna gliva z rodu Malassezia, ki se hrani s sebumom na našem lasišču. Kot razgradni produkt sebuma nastajajo proste maščobne kisline, ki zaradi nizkega pH dražijo kožo in povzročajo nastanek mikrovnetja in srbečice.

Seboroični dermatitis

Seboroični dermatitis je pogosto stanje lasišča pri dojenčkih, mladostnikih in odraslih, ki se kronično ponavlja. Karakteristični simptomi pri seboroičnem dermatitisu so luskanje, eritem in srbenje in se najpogosteje pojavijo na lasišču, obrazu, prsih, hrbtu in dimljah. V nasprotju s prhljajem se pri seboroičnem dermatitisu rdečina in luskanje pogosto razširita preko lasišča, tako da vključujeta še obraz in vrat. Kožne spremembe pri seboroičnem dermatitisu so posledica vnetnega odziva na običajni kožni organizem, glivo rodu Malassezia.

Seboroični dermatitis se po lokaciji in videzu lezij razlikuje od prhljaja. Pri dojenčkih na lasišču pogosto opazimo debele bele ali rumene mastne luske. Pri mladostnikih in odraslih je seboroični dermatitis po navadi viden kot luskavi, mastni, eritematozni obliži na lasišču, pojavi pa se lahko tudi na nazolabialni gubi, ušesih, obrveh, sprednjem delu prsnega koša ali zgornjem delu hrbta.

Pordelost, srbenje in luščenje, povezano s seboroičnim dermatitisom, je posledica sprememb v delovanju kožnih celic. Kvasovka rodu Malassezia povzroča nespecifičen imunski odziv, ki začne kaskado kožnih sprememb, ki se pojavijo pri seboroičnem dermatitisu. Malassezia je običajen sestavni del kožne flore, toda pri osebah s seboroičnim dermatitisom kvasovke vdrejo v stratum corneum in sprostijo encime, zaradi katerih nastanejo proste maščobne kisline, ki povzročijo začetek vnetnega procesa.

Zdravljenje prhljaja in seboroičnega dermatitisa

Ne glede na to, da sta si prhljaj in seboroični dermatitis na videz različna imata eno skupno lastnost, na katero ciljamo pri zdravljenju in to je gliva rodu Malassezia. Zdravljenje s protiglivičnimi zdravili je osnova terapije za prhljaj in seboroični dermatitis. Pri prhljaju običajno za izboljšanje stanja zadošča uporaba topikalnih antimikotikov v obliki šamponov, ki naj vsebujejo keratolitike (salicilna kislina), cinkov pirition (normalizira luščenje), selenov sulfid, ketokonazol, ciklopiroks.

Tudi pri seboroičnem dermatitisu se lahko poslužujete zgoraj naštetih topikalnih antimikotikov, vendar včasih ti ne zadoščajo pri zdravljenju, zaradi česar je treba za kratek čas poseči po kortikosteroidih (hidrokortizon, fluokinolon, dezonid, betametazon valerat).

Občutljivo lasišče

Mnogi posamezniki pa se spopadajo tudi z občutljivim lasiščem. Za občutljivo lasišče so značilni subjektivni znaki nelagodja, brez vidnih znakov draženja in brez imunološkega odziva. Občutljivo lasišče kaže predvsem subjektivne simptome, kot so pekočina, mravljinčenje, srbenje ter bolečine. Občutljivost lasišča lahko sprožijo tako zunanji, kot notranji dejavniki. Med notranje dejavnike za razvoj občutljivega lasišča sodijo genetska predispozicija, stres, hormonski dejavniki ter razne kožne bolezni. Zunanja dejavnika, ki prispevata k razvoju občutljivega lasišča sta v največji meri pogost stik z vodo in napačna nega lasišča.

Lasišče je lahko občutljivo tudi zaradi oslabljene barierne funkcije, povečane nevrološke občutljivosti in povečane imunske odzivnosti. Poškodovana kožna bariera povzroči večjo izpostavljenosti živčnih končičev, kar tudi poveča možnost za vstop alergenov. Posledično je lasišče bolj nagnjeno k reakciji na zunanje dejavnike, pojavijo pa se tudi objektivni simptomi, kot je rdečica in eritem.

Najbolj pogosto pa do občutljivosti lasišča privede iritativni kontaktni dermatitis. Gre za vnetni odziv kože na zunanje dražeče dejavnike in se pokaže po prvem stiku s snovjo. Običajno se pokaže kot eritem. Ena izmed snovi, ki najpogosteje povzroča iritativni kontaktni dermatitis na lasišču je natrijev lavril sulfat, ki je pogosta sestavina v šamponih za lase.

Kako ublažiti občutljivost lasišča?

Pri osebah z občutljivim lasiščem je izredno pomembno, da uporabljajo nežna čistilna sredstva, ki vsebujejo blage površinsko aktivno snovi in se izogibajo odišavljenim izdelkom. Uporaba agresivnih površinsko aktivnih snovi (natrijev lavril sulfat, natrijev lavret sulfat) bo še dodatno razdražila lasišče, saj pride ob uporabi teh površinsko aktivnih snovi do velike spremembe pH, ki je občutljivo lasišče ne more uravnati, zaradi česar bo razdraženo. Pri umivanju las ne uporabljajte vroče vode, ker to poveča izpostavljenost živčnih končičev in povzroči večjo dovzetnost za preobčutljivostne reakcije.

Viri:

  1. Ranganathan, S., & Mukhopadhyay, T. (2010). Dandruff: the most commercially exploited skin disease. Indian journal of dermatology55(2), 130–134.
  2. Borda, L. J., & Wikramanayake, T. C. (2015). Seborrheic Dermatitis and Dandruff: A Comprehensive Review. Journal of clinical and investigative dermatology3(2), 10.13188/2373-1044.1000019.
  3. https://www.aafp.org/afp/2015/0201/p185.html
  4. Trüeb, R. M., Henry, J. P., Davis, M. G., & Schwartz, J. R. (2018). Scalp Condition Impacts Hair Growth and Retention via Oxidative Stress. International journal of trichology10(6), 262–270.
  5. Bin Saif, G. A., Ericson, M. E., & Yosipovitch, G. (2011). The itchy scalp–scratching for an explanation. Experimental dermatology20(12), 959–968.

Tokrat na blog Cosmedoc.si prihaja prva gostujoča objava. Za izpoved se je opogumila kolegica Tajda, ki se je zaradi svojih težav s kožo spoznala z zdravilom za akne imenovanim Roaccutane. Njene odločitve sem bila zelo vesela, saj dejansko o zdravilu Roaccutane na spletu ne najdemo veliko informacij s prve roke. Zaradi pomanjkanja informacij uporabnikov ima veliko ljudi strah pred tem zdravilom in tokrat sva se s Tajdo odločili, da vam podava resnično uporabniško izkušnjo. Objava o izkušnji z Roaccutanom predstavlja le 1. del – torej uporabniško izkušnjo po 3 mesecih zdravljenja, ki pa še zdaleč ni končano.

S kakšnimi težavami s kožo se je spopadala Tajda?

Moji problemi s kožo so se začeli, tako kot verjetno pri večini, ob začetku pubertete. Vendar se pojavnost aken skozi leta ni zmanjšala, temveč se je le stopnjevala. Začetne pustule so postale večji podkožni in cistični mozolji, ki so za seboj pustili brazgotine. Veliko vlogo je pri tem imelo moje hormonsko stanje, povezano z blago obliko policističnih jajčnikov ter genska predispozicija. V začetku sem se zatekala predvsem h kozmetiki in kozmetičnim postopkom. Sama sem glede na svojo izobrazbo (dipl. kozmetologinja) vedela, kako ustrezno negovati kožo, le da to pri meni ni prineslo željenih učinkov. Ena izmed stvari, ki je pri meni pokazala določene rezultate, je bila izključitev mleka in mlečnih izdelkov ter sladkorja iz jedilnika. Da, to pomeni tudi sir, jogurt in čokolada, vendar je razlika po nekaj mesecih res očitna. Če ne gre, poskusite vsaj zmanjšati količino teh živil.

Po mnogih obiskih dermatologa sva sicer našla topikalni pripravek, ki mi je delno pomagal pri težavah z aknami in to je Zalna gel. Zalna gel je kombinacija klindamicina v koncentraciji 1% in tretinoina (0,025 %).

Koža pred zdravljenjem z Roaccutanom

Odločitev za zdravljenje z zdravilom Roaccutane

V mojem primeru žal ustrezna nega kože, ustrezna prehrana in topikalni pripravki za zdravljenje aken niso izboljšali stanja kože. Nekaj let nazaj sem uporabljala hormonsko kontracepcijo, ki je uravnovesila moje hormonsko stanje in tako se je tudi moja koža zelo izboljšala. Kakšno leto po prenehanju jemanja pa se je pojavil izbruh aken – hujši, kot kadarkoli prej. Ker se stanje ni izboljšalo mi je dermatologinja najprej predpisala sistemske antibiotike (doksiciklin). Doksiciklin se jemlje 1-3 mesece. V času jemanja je koža zelo občutljiva na sonce. Tri mesečno jemanje antibiotikov je pri meni izboljšalo stanje le za kratek čas, nato pa se akne ponovno začele pojavljati.

Na koncu sva se z zdravnico odločili za zdravljenje z Roaccutanom. Ta vsebuje izotretinoin in je najmočnejše zdravilo proti aknam. Deluje tako, da zmanjša velikost lojnic, zato se drastično zniža količina proizvedenega sebuma. S tem se zmanjša tudi število bakterij P. acnes, ki se hranijo s sebumom in so odgovorne za vnetje. Poleg tega se upočasni rast kožnih celic v porah, zaradi česar se omeji možnost zamašitve pore. Zdravljenje traja od 16 do 24 tednov, 90% bolnikov pa po koncu zdravljenja doživi popolno ozdravitev ali remisijo aken.  Sliši se preveč dobro, da bi bilo res, kajne?

Roaccutane se predpisuje le v primeru hudih oblik aken, ki so odporne na druge oblike zdravljenja, saj ima mnogo stranskih učinkov, med drugimi tudi nekatere precej resne. Predvsem za dekleta je pomembno, da poskrbijo za ustrezno zaščito, saj je zdravljenje s tem zdravilom kontraindicirano ob nosečnosti, ker lahko pride do okvare ploda. Ostalih možnih stranskih učinkov je toliko, da bi lahko celotno objavo napisali le o tem.

Odmerek zdravila Roaccutane s katerim se zdravim

Za zdravljenje imam predpisane 20mg tablete Roaccutana, ki jih jemljem enkrat dnevno. Tablete je potrebno zaužiti z mastno hrano, saj je izotretinoin je topen v olju. Odmerek predpiše zdravnik glede na spol, telesno maso in resnost problema. Višji kot je odmerek, prej bo dosežena kumulativna doza zdravila, vendar je z višjim odmerkom tudi večja možnost stranskih učinkov.

Stranski učinki jemanja zdravila Roaccutane iz lastnih izkušenj

Že po prvih nekaj dneh jemanja zdravila Roaccutane sem opazila, da moja koža postaja vse bolj suha. Na udaru so predvsem ustnice, saj je tam koža najtanjša. Suha koža postane tudi srbeča, se lušči, kar se je sprva opazilo predvsem na rokah, kasneje pa tudi drugod po telesu. Koža na obrazu je izjemno občutljiva – vlažilna krema, ki sem jo prej uporabljala in mi ni povzročala nikakršnih težav, mi je ob zdravljenju z Roaccutanom povzročila hudo rdečico. Nekajkrat se mi je zgodilo tudi nekaj čudnega – občutek, kot bi me srbelo pod kožo.

Probleme mi dela tudi suhost oči, saj nosim kontaktne leče. Okoli začetka tretjega meseca jemanja se mi je rahlo vnelo oko. Glede na vse možne stranske učinke moram reči, da imam (vsaj do sedaj) sama izredno srečo. Z ustrezno nego lahko zelo omilim te neželene učinke. Resnejših stranskih učinkov do sedaj ni bilo. Enkrat mesečno preverimo krvno sliko. Tako zagotavljamo, da ostajajo ravni sladkorjev in lipidov v krvi ustrezne.

Stranski učinek jemanja Roaccutana so suhe ustnice in suha koža

Nega kože v kombinaciji z Roaccutanom

Koža se bo ob zdravljenju z Roaccutanom drastično spremenila. Najbolje je, da že ob začetku jemanja začnete uporabljati produkte, ki bodo predvsem omilili suhost in srbečico kože. Oborožite se z balzami za ustnice! Izmed balzamov za ustnice mi najbolj ustreza Eucerin Lip Active, ki vsebuje dekspantenol (provitamin B5) in ima SPF 15. Koža je zaradi zdravila bolj občutljiva tudi na sonce, zato je SPF zaščita v balzamu dobrodošla.

Vsakodnevno je zaradi občutljivosti na sonce nujna uporaba krem za obraz z visokim zaščitnim faktorjem.  Moj ”holy grail” je vsekakor Bepanthen mazilo, ki ga uporabljam za nego ustnic in drugih suhih predelov npr. členki na roki. Za nego kože obraza uporabljam La Roche-Posay Toleriane Ultra Cream. To je hidratantna krema, primerna za nego izredno občutljive in alergične kože. Hermetično zaščitena embalaža omogoča zelo minimalistično formulo – formulo brez konzervansov, dišav, alkohola, barvil in lanolina. Nega kože telesa in rok ni tako zahtevna. Svetujem, da v splošnem uporabljate izdelke s čim manj sestavinami, ki bi utegnile iritirati kožo. Gel za prhanje raje nadomestite z mlekom ali oljem za prhanje, saj manj izsušujeta kožo.

Eden izmed stranskih učinkov je, da tudi lasišče postane bolj suho. To pomeni, da se lasje znatno manj mastijo. Ja, tudi dobri stranski učinki obstajajo! Lase perite po potrebi z blagimi šamponi, da lasišča ne izsušujete dodatno.

Dosedanji rezultati po 3 mesecih zdravljenja z Roaccutanom

Trenutno jemljem Roaccutane 2 in pol meseca. V začetku se je po približno 10 dneh pojavil hud izbruh, ki je s časoma minil. Naslednji mesec se je ponovno pojav izbruh. Sedaj, tretji mesec, je izbruh bil že občutno blažji. Rezultati so vedno bolj opazni, koža je na splošno bolj mehka, aken pa je vedno manj. Dokončni rezultati se pokažejo šele po prenehanju jemanja – tako da vam še javim, kako se bo zdravljenje obrestovalo.

Pred zdravljenjem z zdravilom Roaccutane

Po 3 mesecih zdravljenja z zdravilom Roaccutane – bistveno manj vidnih papul in pustul, a brazgotine še vedno vidne

Kaj bi svetovala tistim, ki se borite z blažjimi oblikami aken?

Iz lastnih izkušenj bi glede nege kože svetovala dekletom in fantom, ki se borijo z blažjimi oblikami aken naslednje:

Kože ne preobremenjujte z agresivnimi kozmetičnimi izdelki. Večina izdelkov na trgu z oznako ”za aknasto kožo” vsebuje alkohol in močne protibakterijske učinkovine, ki res da delujejo na tak način, da zavrejo razmnoževanje bakterij, ki povzročajo akne, vendar ob tem kožo izsušujejo in iritirajo, kar na dolgi rok povzroči več škode, kot koristi

Redno čiščenje kože – zjutraj in zvečer, sploh, če uporabljate kremo z SPF-om in ličila. Ne bojte se uporabljati olj, četudi je vaša koža mastna. Ličila in druge nečistote se najbolje odstranijo z izdelki za čiščenje na oljni osnovi. Nato obraz očistimo še z gelom ali peno za čiščenje kože.

– Ko preizkušate nove izdelke, jim dajte čas, da ugotovite, ali ustrezajo vaši koži ali ne.

Ne pretiravajte s pilingi. Mehanski pilingi lahko odprejo akno, in prenesejo bakterije v njej še na druge pore, ki dotlej niso bile vnete. Kemične pilinge priporočam le takrat, ko vnetje ni več prisotno (za zmanjšanje videza brazgotin oz. zmanjševaje postinflamatornih hiperpigmentacij). Raje se poslužujte mask – ena moja najljubša je medena maska. Na obraz nanesemo plast medu, ta deluje protibakterijsko in kožo naredi mehko. Za primerno nego ne potrebujete dragih izdelkov. Bolj važno je, da so ti ustrezni.

Koži pomagajte pri obnovi – uporabljajte izdelke, ki krepijo kožno bariero, vsebujejo vitamin B5…

Zagotavljajte ustrezno hidratiranost kože z lahko hidratantno kremo, tudi če se vam zdi, da je vaša koža dovolj mastna. Koža poleg ”mastnosti” potrebuje tudi vlago.

– Še nekaj nasvetov, ki niso povezani z direktno z nego: redno menjujte prevleko na vzglavniku; spite s spetimi lasmi; če uporabljate lak za lase pazite, da ga ne pršite na obraz; kadar je le mogoče, se izogibajte ličilom oziroma izberite takšne podlage, ki niso komedogene; najbolje je, da se akna sama pozdravi – da je ne stiskate (kar je precej lažje reči, kakor storiti)

– Vaš osebni zdravnik (ali še bolje dermatolog) vam lahko predpiše razne topikalne pripravke, ki največkrat vsebujejo benzoil peroksid, retinoide ali lokalne antibiotike. Uporabljajte jih po navodilih, saj vsebujejo višje koncentracije učinkovin kot prosto dostopni kozmetični izdelki.

Iskreno se zahvaljujem Tajdi, da je bila pripravljena deliti 1. del svoje izkušnje in deliti svoje fotografije. Za vas pripravljava še eno objavo ob koncu zdravljenja, kjer bo Tajda delila svojo celotno izkušnjo in fotografije.

Podočnjaki so pogost estetski problem s katerim se spopadamo že od najstniških let. Večina se spopada s težavami, kot so temno zabarvanje okrog oči, vrečke, gube ali otekline okoli oči. Pogosto zaradi podočnjakov izgledamo bolj utrujeni in ne vemo točno, v čem je težava oziroma zakaj se sploh spopadamo s podočnjaki. Podočnjaki so lahko različnega izvora in zato tudi vseh vrst podočnjakov ne moremo zdraviti na enak način.

Koža okrog oči je najbolj dovzetna za spremembe pri staranju

Eno izmed prvih mest, kjer se začnejo pojavljati vidni znaki staranja, je okrog oči. Nežna koža na tem področju je izjemno tanka in vsebuje malo podkožnega maščobnega tkiva. Med staranjem se kožne celice počasneje delijo in notranji sloj, imenovan dermis, se začne tanjšati. Mreže elastinskih in kolagenskih vlaken popuščajo. Koža izgubi elastičnost, ima manjšo sposobnost zadrževanja vlage, žleze lojnice so manj aktivne, pa tudi poškodbe na koži se dalj časa celijo. Vsi ti vzroki povzročajo nastanek gub.

Podočnjaki so pogost estetski problem

Čeprav so podočnjaki tako pogost estetski problem še vedno ne obstaja veliko znanstvenih razlag za njihov nastanek, hkrati pa tudi ne obstaja podrobna klasifikacija, ki bi jih delila glede na izvor in glede na strukturne razlike. V grobem ločimo naslednji vrsti podočnjakov: temna zabarvanja in otekline.

Temna zabarvanja in zabuhlost okoli oči imata lahko več vzrokov za nastanek. Za nastanek so odgovorni naslednji dejavniki: alergije, fotopoškodbe, krhkost žil, slaba cirkulacija pod očmi, zastajanje limfe ali razpad maščobnih blazinic.

V naslednjem delu objave si bomo podrobneje pogledali dejavnike odgovorne za nastanek podočnjakov in kako zdraviti različne vrste podočnjakov.

Temna zabarvanja pod očmi

Temno zabarvanje pod očmi je lahko posledica več vzrokov, kot so alergije, fotopoškodbe in slaba cirkulacija. Usluge nam ne dela niti dejstvo, da je koža okoli oči zelo tanka in celo nekoliko prozorna. Vemo, da se takoj pod kožo že nahaja splet krvnih žil, zato prozorna koža zagotavlja le malo maskirnosti za vidnost spodnjega mehkega tkiva. To ima za posledico zatemnjen videz kože.

Temno zabarvanje pod očmi kot posledica sistemskega vzroka

Temno zabarvanje okrog oči se lahko pojavi kot posledica notranjega vzroka, lahko gre za alergije, atopijo, nahod ali podobno. Vsi ti notranji vzroki lahko povzročijo, da se tekočina nabira v območju mehkega tkiva kar prispeva k zatemnjenemu videzu in zabuhlosti kože na področju okoli oči. Če so vaši podočnjaki posledica sistemskega vzroka je potrebno poiskati notranji vzrok, saj vam v tem primeru noben kozmetični izdelek za nego okrog oči ne bo pomagal zmanjšati zabarvanosti. Potrebno je predvsem zdravljenje sistemskega vzroka z zdravili proti alergijam in pa spiranje oči ter čiščenje nosa.

Podočnjaki, kot posledica slabe cirkulacije pod očmi

Podočnjaki so lahko tudi posledica slabe cirkulacije na področju okrog oči. Podočnjaki, ki imajo za posledico slabo cirkulacijo so modro ali vijolično obarvani in jih ne spremlja zabuhlost. Slaba prekrvavitev povzroči, da je v krvi, ki pride v območje okrog oči, manj kisika kar povzroči modrikast videz. Izgled podočnjakov, ki so posledica slabe cirkulacije lahko ublažimo s nežno masažo okrog oči, ki bo spodbudila cirkulacijo. Za to vrsto podočnjakov so učinkoviti tudi pripravki za nego področja okrog oči, ki imajo dodan kofein. Kofein izkazuje antioksidativne lastnosti in spodbuja cirkulacijo krvi.

Podočnjaki, kot posledica fotopoškodb

Običajno so h podočnjakom, ki so posledica fotopoškodb nagnjeni predvsem posamezniki s temnejšimi teni kože oziroma fototipi IV-VI. Lahko pa si fotopoškodbe okrog oči pridelate tudi posamezniki s svetlejšo poltjo. Namreč razgradni produkti hemoglobina prispevajo v vidnim spremembam pigmentacije v koži. Ta tip podočnjakov je eden izmed enostavnejših za zdravljenje, saj si lahko v veliki meri pomagate s kozmetičnimi izdelki, ki vsebujejo aktivne posvetlitvene sestavine. Fotopoškodbe odpravimo z uporabo posvetlitvenih sredstev, kot so retinoidi, vitamin C, hidrokinon in z redno uporabo sončne kreme, ki bo delovala preventivno na pojav novih fotopoškodb.

Podočnjaki, kot posledica krhkosti žilne stene

Omenili smo že, da je koža okoli oči izredno tanka, zato so lahko vse spremembe zelo hitro vidne. Še eden izmed vzrokov za nastanek temnega obarvanja pa je krhkost žilne stene. Če krvne žile okoli oči postanejo krhke se lahko zlahka poškodujejo. Posledica poškodbe je iztekanje hemoglobina v okoliško kožo. Ko se hemoglobin razgradi, se v dermisu in povrhnjici tvorijo in kopičijo pigmentirani razgradni produkti. To lahko povzroči temno spremembo barve okoli oči. Tudi ta tip podočnjakov lahko dokaj enostavno lajšamo z uporabo kozmetičnih izdelkov. Vendar pozorni moramo biti, da vsebujejo sestavine, ki krepijo žilno steno. Sestavine, ki krepijo žilno steno so: diosmin, hesperedin, ekstrakt divjega kostanja, ekstrakt navadnega bršljana, dvokrpi ginko.

Vsi The Ordinary in NIOD izdelki so na voljo v spletni trgovini Beautyology.eu (s kodo COSMEDOC10 imaš tudi 10 % popust pri nakupu).

Otekline okoli oči

Otekline običajno same niso vzrok na nastanek podočnjakov in le spremljajo temno zabarvanje. Otekline so predvsem posledica zastajanja limfe ali alergijskega vzroka, ki povzroča zastajanje tekočine v okolici očesa.

Tkiva spodnjih vek izkazujejo povečano nagnjenost k kopičenju tekočine zaradi lokalnih procesov, kot je atopija. Edemi na vekah kot manifestacija nabiranja tekočine se po slanem obroku ali zjutraj pogosto poslabšajo. Ta tekočina pogosto prevzame vijolično barvo. Za zdravljenje oteklin, ki so posledica zastajanja limfe si lahko delno pomagate s kozmetičnimi izdelki, ki vsebujejo sestavine za zmanjšanje otekanja in sestavine, ki preprečujejo nabiranje tekočine v medceličnem prostoru. Zastajanje limfe lahko zmanjšate z redno limfno drenažo in pa z iskanjem vzroka za zastajanje limfe (navadno alergija, atopija).

Maščobne blazinice ali vrečke

Kljub temu, da lahko že sama oteklina okoli oči deluje kot vrečka, pa so glavni krivec za nastanek podočesnih vrečk maščobne blazinice.

Vrečke se pojavijo zaradi številnih zapletenih mehanizmov, najpogostejši anatomski razlog je razpad maščobe. S staranjem tkiva okoli očesa postopoma oslabijo in propadajo. Izguba elastičnosti kože omogoča, da se maščoba spusti na območje spodnje veke, zaradi česar je ta videti zabuhla in otekla. Ni pa nujno, da so maščobne blazinice povezane s starostjo. Namreč naše oči so oblazinjene z maščobo in pri nekaterih ljudeh te maščobne blazinice naravno štrlijo bolj, že v mladosti. Maščobne blazinice postanejo vidne, ko se kolagen in elastin začneta razgrajevati. Tako več ni elastičnega tkiva, ki bi zadrževalo maščobo na mestu, zato se ta začne spuščati in pokati.

Podočnjakov, ki so posledica razpada maščobnih blazinic ni mogoče zdraviti s kozmetičnimi izdelki. Za takšen tip podočnjakov je potrebna operacija ali hialuronski filerji.

Viri:

  1. Huang, Y.-L., Chang, S.-L., Ma, L., Lee, M.-C., & Hu, S. (2013). Clinical analysis and classification of dark eye circle. International Journal of Dermatology, 53(2), 164–170.
  2. Vrcek, I., Ozgur, O., & Nakra, T. (2016). Infraorbital Dark Circles: A Review of the Pathogenesis, Evaluation and Treatment. Journal of cutaneous and aesthetic surgery9(2), 65–72.
  3. Ahmadraji, F., & Shatalebi, M. A. (2015). Evaluation of the clinical efficacy and safety of an eye counter pad containing caffeine and vitamin K in emulsified Emu oil base. Advanced biomedical research4, 10.
  4. Freitag, F. M., & Cestari, T. F. (2007). What causes dark circles under the eyes? Journal of Cosmetic Dermatology, 6(3), 211–215.
  5. Sarkar, R., Ranjan, R., Garg, S., Garg, V. K., Sonthalia, S., & Bansal, S. (2016). Periorbital Hyperpigmentation: A Comprehensive Review. The Journal of clinical and aesthetic dermatology9(1), 49–55.
  6. Friedmann, D. P., & Goldman, M. P. (2015). Dark Circles. Clinics in Plastic Surgery, 42(1), 33–50.
  7. Goel, A., & Sethi, P. (2019). Concealing of under eye orbital fat pads with hyaluronic acid filler: A case report. Journal of Cosmetic Dermatology.

Z vstopom v december lahko že skoraj uradno potrdimo prihod zime. Temperature zunaj so se znižale, ves čas piha mrzel veter, doma pa imamo radiatorje odprte na maksimum. Vsi ti zunanji dejavniki lahko vplivajo na stanje, izgled ter obnašanje naše kože. Koža je predvsem v zimskih mesecih bistveno bolj suha, izgleda bolj bledo, lahko se lušči in kaže znake preobčutljivosti, kot so zategovanje, srbež, rdečica. Mnogi zaradi pojava suhe kože tavajo v temi, saj ne vejo kako ustrezno negovati kožo. Nega kože pozimi morda deluje komplicirano, vendar ni.

Največji sovražnik naše kože je ogrevanje prostorov

Ja, pa še hudič je, ker ne moremo kar nehati ogrevati, ampak moramo problem rešiti na drugačen način. Z ogrevanjem prostorov povzročimo razvlaževanje zraka. V prostorih, kjer ogrevamo je zrak precej suh. To povzroči, da voda izhlapeva iz naše kože v okolico. Osvežimo nekaj srednješolskega znanja kemije in biologije in se spomnimo difuzije. Difuzija deluje tako, da molekule prehajajo iz območja z višjo koncentracijo na območje z nižjo koncentracijo. Podobno deluje tudi prepuščanje vode iz naše kože. Ko je v okolici dovolj visoka vlažnost, voda prehaja v kožo. Ko pa je relativna vlažnost okolice nižja, kot je vlažnost kože, pa začnemo vodo izgubljati iz kože. Posledica je dehidrirana koža, ki izgleda bleda, lahko pa kaže tudi znake preobčutljivosti.

Kako preprečimo dehidriranost kože?

Najprej je potrebno poskrbeti, da vnesemo nekaj vlage v okolje v katerem živimo. To najlažje storimo z nakupom difuzorja ali pa na radiatorje postavimo posode z vodo. Zelo nujno je, da zagotovimo dovolj visok vnos tekočine v telo. Če ne pijemo dovolj tekočine, ne more koža od nikoder črpati novih zalog vode. Če smo odkljukali tako zadosten vnos tekočine, kot vlaženje prostorov lahko preidemo na ustrezno nego obraza. Marsikdo pozimi dela veliko napako in sicer na obraz oziroma telo nanaša samo velike količine olja, njegova koža pa še vedno ostaja dehidrirana.

Kako naj ustrezno negujem kožo v zimskih mesecih?

Pozimi moramo biti še posebej pozorni na sestavine v naših kozmetičnih izdelkih, saj lahko nekatere delujejo izsušujoče, česar seveda nočemo.

Kožo je tudi pozimi potrebno ustrezno čistiti, pri čemer je zaželjeno, da uporabimo zelo nežna čistilna sredstva. Najbolj priporočam uporabo gelov za čiščenje, saj pene lahko zaradi dodatka penilcev izsušijo kožo. Geli za čiščenje naj vsebujejo nežne površinsko aktivne snovi. Zaželjeno je, da se izogibamo vsem čistilnim sredstvom, ki vsebujejo mila ter alkohole. Mila nastanejo z alkalizacijo baz, pri čemer običajno uporabljamo KOH, ki ima zelo visok pH. Dolgotrajna uporaba mil pri čiščenju obraza lahko povzroči dvig pH na koži, ter posledično oslabljeno bariero funkcijo in večjo izgubo vode iz kože. Alkoholom se je potrebno izogibati, saj popolnoma razmastijo kožo, kar povzroči, da je ta še bolj suha.

Morda tonik za nego kože pozimi ni najboljša izbira

Namen tonikov je, da delujejo adstringentno. Adstríngent (tudi adstríngens) ali krčílo je snov, ki zmanjšuje permeabilnost površine sluznice ali kože in kapilar. Bolj poenostavljeno povedano povzroči, da se pore po čiščenju zaprejo in da se ponovno vzpostavi pH na površini kože. Pozimi pa se delovanje žlez lojnic oslabi. Žleze lojnice se skrčijo in posledično se skrčijo tudi pore. Iz tega razloga se na površino kože izloča manjša količina sebuma. Zmanjšana količina sebuma je lahko povezana s pojavom suhe kože in oslabljeno barierno funkcijo kože, saj so ravno lipidi v sebumu tisti, ki omogočajo, da koža ne izgublja prekomernih količin vode. Uporaba tonikov lahko pozimi še zmanjša pore in tako zmanjša izločanje sebuma na površino kože.

Vlaga, vlaga, vlaga

Ogrevanje prostorov povzroči, da iz kože izgubljamo vodo. Izgubljeno vodo je potrebno nekako nadomestiti in tega ne boste storili z utapljanjem v olju. V olju se lahko utopite šele po tem, ko nanesete vlažilno sredstvo. Kožo najenostavneje navlažimo z uporabo serumov na vodni osnovi.  Serumi za vlaženje naj vsebujejo dobra vlažilna sredstva, kot so urea, aminokisline, glicerol ali hialuronska kislina. Od vseh vlažilcev pozimi najbolj priporočam glicerol in sicer iz enega razloga. Večina vlažilcev pri nizki relativni vlažnosti veže vlago iz kože in jo odda v okolico, namesto da bi vezala vlago nase in jo oddala koži. Glicerol je zlata izjema, ki tudi pri zelo nizki relativni vlažnosti veže vlago iz okolice in jo odda koži.

Vse The Ordinary in NIOD izdelke lahko kupiš v spletni trgovini Beautyology.eu s kodo COSMEDOC10

Zima je čas za aktive

Šele, ko kožo navlažimo nanesemo naslednje negovalne izdelke, je pa potrebno, da izdelke nanesemo čim prej, da vlago zaklenemo v kožo. Namreč tako, kot voda izhlapi iz naše kože, izhlapijo tudi vlažila nanesena na površino naše vode. Če izhlapijo pa pomeni, da praktično nimajo učinka.

Tudi v zimskih mesecih je potrebno kožo zaščititi z antioksidativnimi aktivnimi sestavinami, saj mraz in veter prav tako lahko povzročata nastanek radikalov v koži. Aktivnost radikalov nevtraliziramo z uporabo vitaminov C, E, ekstraktov borovnic/acai jagod,.. Zaradi manjšega UV indeksa lahko v zimskih mesecih posežemo po močnejših aktivnih sestavinah, kot so retinoidi ali hidroksi kisline. Te sestavine uporabimo po vlaženju kože, nato pa nadaljujemo z nanosom kreme.

Vse The Ordinary in NIOD izdelke lahko kupiš v spletni trgovini Beautyology.eu s kodo COSMEDOC10

Šele po vlaženju nanesemo olja

Večina pozimi poseže po težjih kremah, ker imajo občutek, da jim je vsak izdelek ”premalo”. Ta občutek velikokrat pripišemo le pomanjkanju vlage, tako da preden posežeš po težji kremi, kot običajno, najprej preveri ali dovolj ustrezno navlažiš kožo. V zimskih mesecih sem sama še posebej pozorna, da moja krema vsebuje sestavine, ki so potrebne za obnavljanje bariere, saj se na površino kože izloča manj sebuma, kar pomeni slabšo barierno zaščito. Tudi kožni lipidi so lahko zaradi nizkih temperatur poškodovani.

Med sestavine, ki želim, da so v moji kremi sodijo ceramidi, fosfolipidi, holesterol, skvalan. V kolikor je tvoja trenutna krema ”premalo” za tvojo zimsko nego lahko to elegantno rešiš z dodajanjem olja. Navadno kapljica ali dve olja v kremo zadostita potrebe naše kože po lipidih. Predvsem za zimsko nego so primerna šipkovo olje, jojobino olje, borečevo olje in svetlinovo olje, saj imajo pravilna razmerja maščobnih kislin in na tak način koži predstavljajo oporo in zaščito.

Gelirani nohti so na trgu že od 80. let prejšnjega stoletja

Permanentno lakiranje in geliranje nohtov sta vse bolj popularna med pripadnicami ženskega spola. Pa začnimo najprej z enim zanimivim dejstvom. Gelirani nohti so se prvič pojavili v ZDA v začetku 80. let prejšnjega stoletja, vendar so bili precej neuspešni. Takrat proizvajalci lučk za sušenje gela ter gela samega še niso prepoznali potrebe po natančnem usklajevanju jakosti svetlobe s fotoiniciatorji v gelu, ki so potrebni, da se gel strdi.

Kozmetičarke in stranke so kmalu ugotovile, da uporaba napačne luči povzroči pekoč občutek na prstih stranke. Poleg tega je bilo izobraževanje o uporabi gela omejeno. Do konca 80. let so številna podjetja svoje izdelke za geliranje nohtov odstranila s trga.

Beseda gel je prvotno opisovala fizično stanje izdelka, ne kategorije izdelkov

Druga zanimivost glede gela pa je, da je dobil ime po končni fizični obliki izdelka. Beseda “gel” je namreč prvotno opisovala fizično stanje izdelka, vendar je z leti postala splošno ime za kategorijo izdelkov. Gel je homogen izdelek, v katerem monomeri in oligomeri (gradniki polimerov) ostanejo v poltrdni obliki, ker ni polimerizirana.

Kako so geli sestavljeni?

Gel tvori močno in prožno plast na nohtu, ki omogoča njihovo podaljševanje. Geli so formulirani z več različnimi kombinacijami oligomerov. V gelu najdemo smole, fotoiniciatorje, stabilizatorje, zaviralce ter pigmente.

Vendar dve najbolj pomembni komponenti sta fotoiniciator v gelu in ultravijolična svetloba. Fotoiniciator je sestavina, ki absorbira svetlobo in jo pretvori v energijo, ki je potrebna za začetek procesa polimerizacije. UV svetloba začne postopek polimerizacije, ko gel postavimo podnjo. Energija svetlobe povzroči, da se določene vezi v molekulah fotoiniciatorja porušijo in pride do tvorbe prostih radikalov. Radikali začnejo napadati dvojne vezi v molekulah sestavnih delov gela, prične pa teči reakcija polimerizacije, ki sčasoma zajame vse molekule gela. Postopek polimerizacije je, ko se vse majhne molekule v gelu zmešajo in se premikajo po celotni površini, po določenem času v stiku z UV svetlobo pa se več ne morejo premikati, zaradi česar se gel strdi.

UV lučke za geliranje nohtov

Kot smo na začetku povedali, se včasih proizvajalci niso zavedali pomena vpliva valovne dolžine na sušenje gela. Lučke za sušenje gela običajno vsebujejo več žarnic, ki oddajajo svetlobo v pravilnem spektru in na tak način aktivirajo fotoiniciator. Večina gelov vsebuje fotoiniciatorje, ki reagirajo na valovne dolžine med 340 in 380 nm, kar je ravno spekter UV-A žarkov.

Hm, UV-A žarki? Kaj niso to tisti, ki povzročajo fotostaranje in lahko potencialno povzročajo raka? Ja, to si ti žarki. Kako se pa potem lahko uporabljajo brez omejitev? Dobro vprašanje.

Ali UV lučke, ki jih uporabljamo pri geliranju nohtov povzročajo raka?

Glede uporabe UV lučk se pojavlja ogromno vprašanj, ki se tičejo njihove varnosti in potencialne kancerogenosti. Tako, kot na področju kozmetičnih izdelkov, je tudi področje naprav, ki se uporabljajo s kozmetičnimi izdelki zelo slabo regulirano. Trenutno obstaja zelo malo podatkov o varnosti uporabe UV lučk.

Nekatere študije zavračajo možnost, da bi UV lučke za geliranje nohtov povzročale raka

Zagovorniki geliranja nohtov trdijo, da postopek sušenja nohtov pod UV svetlobo traja relativno kratek čas. Za geliranje je potrebna približno 5-minutna izpostavljenosti UV svetlobi. To je dovolj dolga izpostavitev, da nekateri redni uporabniki geliranih nohtov lahko razvijejo starostne pege na svojih rokah, kar je predhodni znak poškodbe kože zaradi UV-sevanja.

Ob prebiranju študij, kolikokrat bi morala biti oseba izpostavljena UV lučki, da bi razvila raka na koži, najdemo nasprotujoče si podatke. V eni izmed študij so na podlagi matematičnega modela sklenili, da bi moralo sto-tisoč ljudi uporabljati UV lučke za sušenje gela, da bi nato eden razvil ploščato celični karcinom na hrbtišču rok.

Biologa, ki se sicer ukvarjata s svetlobo, sta preučevala fotobiološko varnost šestih komercialno dostopnih UV lučk in pri tem ugotovila, da so dnevno sprejemljivi časi uporabe od 36 min do 4,5 h. Podobno sta avtorja študije z naslovom: Risk of Skin Cancer Associated With The Use of UV Nail Lamp poročala, da bi bilo za razvoj karcinoma potrebnih vsaj 13 700 obiskov geliranih nohtov.

Te študije podpirajo domnevo, da je tveganje izpostavljenosti je zanemarljivo.

Druga plat študij kaže, da bi UV lučke za geliranje lahko povzročale raka

Nekatere raziskave kažejo, da tveganje lahko obstaja. Dermatologi iz Georgie so ocenili 17 različnih UV lučk za nohte in izračunali, da je prag za poškodbe DNK mogoče doseči med 8 in 208 obiski salona. Kljub svojim ugotovitvam, pa so v zaključek zapisali, da bi bilo glede na nizko izpostavljenost UV-A svetlobi pri obisku kozmetičarke, potrebno opraviti veliko število obiskov, da bi bila možnost za poškodbo DNK povečana. Njihovi podatki kažejo, da tudi pri večkratni izpostavljenosti tveganje za nastanek raka ostaja majhno.

Dermatologi iz univerze Utah so ugotovili, da naj bi v 10 min izpostavitvi UV lučki roke lahko prejele odmerek UV sevanja, ki ustreza priporočeni dnevni meji. Te študije kažejo na tveganje, ki ga predstavljajo UV lučke.

Torej ali UV lučke za geliranje nohtov povzročajo raka ali ne?

Kolikor sem zasledila, sta do sedaj objavljena le dva primera kožnega raka zaradi pogostega geliranja nohtov in posledično izpostavitve UV lučkam. Sicer so študijo ali UV lučke povzročajo nastanek kožnega raka izvedli tudi giganti v proizvodnji gelov. Njihovi rezultati ovržejo kakršnokoli tveganje za nastanek raka. Seveda, ko pa jim bi čez noč odneslo milijonski biznis. Šalo na stran.

Torej večina avtorjev študij se strinja, da je tveganje za nastanek raka, tudi pri rednem geliranju nohtov zelo majhno. UV lučke za sušenje gela namreč predstavljajo nizko tveganje za nastanek raka. Kljub temu pa priporočam, da vsaj 30min pred obiskom salona nanesete na roke sončno kremo z zaščitnim faktorjem SPF 30 ali več in tako roke zaščitite pred UVA žarki. Lahko pa se poslužujete tudi uporabe rokavic brez prstov, ter tako koži na rokah zagotovite dodatno zaščito pred potencialno škodljivim UVA sevanjem, ter na tak način omejite tveganje za karcinogenezo in staranje.

Viri:

  • Bollard, S. M., Beecher, S. M., Moriarty, N., Kelly, J. L., Regan, P. J., & Potter, S. M. (2018). Skin cancer risk and the use of UV nail lamps. Australasian Journal of Dermatology.
  • Shipp, L. R., Warner, C. A., Rueggeberg, F. A., & Davis, L. S. (2014). Further Investigation Into the Risk of Skin Cancer Associated With the Use of UV Nail Lamps. JAMA Dermatology, 150(7), 775.
  • https://www.nailsmag.com/387528/uv-nail-lamps-are-safe-say-industry-experts
  • Markova, A., & Weinstock, M. A. (2013). Risk of Skin Cancer Associated with the Use of UV Nail Lamp. Journal of Investigative Dermatology, 133(4), 1097–1099.

Dandanes se večina ljudi spopada s pojavljanjem hiperpigmentacij na obrazu. Hiperpigmentacije se lahko pojavljajo bodisi v obliki pegic, od sonca povzročenih peg ali pa v hujših oblikah, kot so melazma ali lentigi. Hiperpigmentacije večinoma ne predstavljajo zdravstvenega tveganja, predstavljajo pa estetski problem. Zakaj sploh ima naša koža takšno barvo, kot jo ima? Kako hiperpigmentacije sploh nastanejo in kakšne vrste hiperpigmentacij poznamo?

Barva kože je odvisna od večih dejavnikov

Pigmentacija ali barva kože je ena izmed najbolj spremenljivih in najbolj opaznih sprememb pri ljudeh. Kakšne barva bo naša koža je odvisno od genetike, vendar je veliko odvisno tudi od lokacije na kateri živimo. Splošni vzorci pigmentacije kože kažejo močno povezanost z lokacijo bivanja in intenzivnostjo ultravijoličnega sevanja (UVR).

Kaj določa barvo naše kože in kako pravzaprav naša koža dobi barvo?

Barvo kože določa več molekul in sicer melanin, hemoglobin ter karotenoidi. Pa se osredotočimo kar na melanin, saj bo skorajda glavna zvezda te objave. Sedaj se bodo zadeve malenkost zakomplicirale, vendar le za kratek čas. Vse to kompliciranje bo z namenom, da boste v naslednji objavi lahko razumeli kako delujejo določene aktivne posvetlitvene sestavine. Pa začnimo. Melanin v povrhnjici proizvajajo visoko specializirane celice imenovane melanociti. Znotraj melanocitov se melanin sintetizira v posebnih organelih, ki jih imenujemo melanosomi.

Glaven encim, ki sodeluje pri sintezi melanina se imenuje tirozinaza. Ta encim je odgovoren, da pretvori aminokislino imenovano tirozin v molekulo imenovano DOPA. DOPA se kasneje pretvori še v DOPAkinon in na tak način dozori melanin. Torej sedaj imamo melanin, melanocite in melanosome, kaj je lahko še bolj zakomplicirano?

Ali veš, da v koži nimamo samo ene vrste melanina?

Melanociti proizvajajo dve različni vrsti melanina: rjavo-črni eumelanin in rumeno-rdeči feomelanin. Od količine enega in drugega je odvisna tudi barva naše kože. Rjavo-črni eumelanin deluje fotoprotektivno in tako preprečuje prodiranje UV žarkov v globje plasti kože.

Dovolj čudnih imen, poglejmo rajši kaj so hiperpigmentacije

Hiperpigmentacija se pojavi, ko se na enem mestu v koži proizvaja več melanina, kot običajno. Zaradi tega so lahko madeži, ki nastanejo, temnejši od okoliških območij. Hiperpigmentacija je pogosto stanje kože, ki lahko prizadene ljudi vseh starosti in tipov kože. Nekatere oblike hiperpigmentacij (sončne pege, melazma) pogosteje prizadenejo področja kože, ki so izpostavljena soncu, vključno z obrazom, rokami in nogami.

Do nastanka hiperpigmentacij lahko pride zaradi enega izmed naslednjih razlogov in od tega je tudi odvisno kakšen tip hiperpigmentacije nastane:

  1. Proizvaja se večja količina melanina (pege, melazma, melanoze)
  2. Število celic, ki proizvajajo melanin je povečano (lentigo, melanomi)

Spoznajmo najpogostejše hiperpigmentacije

Obstaja torej več vrst hiperpigmentacij, med katerimi so najbolj pogoste melazma, sončne pege in post inflamatorne hiperpigmentacije.

  • Melazma – čeprav lahko prizadene tako moške kot ženske, se melazma najpogosteje pojavlja pri ženskah in naj bi jo sprožile spremembe ravni hormonov. Melazma se pojavi pri 10–15 odstotkih nosečnic in pri 10–25 odstotkih žensk, ki jemljejo peroralne kontraceptive. Območja melazme se lahko pojavijo na katerem koli predelu telesa, vendar se najpogosteje pojavijo na trebuhu in obrazu.
  • Sončne pege – povezane so s prekomerno izpostavljenostjo soncu in se pojavljajo kot lise na območjih, ki so najpogosteje izpostavljena soncu (obraz, roke). Običajno izgledajo kot majhni, zatemnjeni otočki na koži, ki so svetlo rjave do črne barve.
  • Post-inflamatorna hiperpigmentacija – pojavi se kot posledica poškodbe ali vnetja kože (akne, pilingi)

Postinflamatorna hiperpigmentacija

Hiperpigmentacije lahko poslabšamo z dodatnim izpostavljanjem soncu

Pege, starostne lise in druge vrste hiperpigmentacij lahko postanejo temnejše ali bolj izrazite, ko je koža izpostavljena soncu. Do tega pride zato, ker melanin absorbira energijo ultravijoličnih žarkov, da kožo zaščiti pred prekomerno izpostavljenostjo. Običajni rezultat tega postopka je porjavitev kože. Koža še dodatno porjavi na predelih, ki so že hiperpigmentirana in tako še poslabša izgled hiperpigmentacij. Zaradi tega je nujno, da vsakodnevno nanašate zaščitne sončne kreme. Nositi Sončna krema mora biti “širokega spektra” (tj. Blokira tako UVA kot UVB). En sam dan odvečnega sonca lahko razveljavi mesece zdravljenja.

Ta objava je morda res bila bolj komplicirana, kot ostale, vendar obljubim, da sem tako strokovno stvari razložila le iz enega razloga in sicer, da boste v nadaljevanju te objave lažje razumeli kako delujejo aktivne posvetlitvene sestavine. Namreč posvetlitvene sestavine blokirajo različne korake v sintezi melanina.

Viri:

  • Nieuweboer-Krobotova, L. (2012). Hyperpigmentation: types, diagnostics and targeted treatment options. Journal of the European Academy of Dermatology and Venereology, 27, 2–4.
  • Vashi, N. A., & Kundu, R. V. (2013). Facial hyperpigmentation: causes and treatment. British Journal of Dermatology, 169, 41–56.
  • Bastonini, E., Kovacs, D., & Picardo, M. (2016). Skin Pigmentation and Pigmentary Disorders: Focus on Epidermal/Dermal Cross-Talk. Annals of dermatology28(3), 279–289.
  • A. Walters, M. S. Roberts,. Dermatologic, Cosmeceutic, and Cosmetic Development: Therapeutic and Novel Approaches.
  • Del Bino, S., Duval, C., & Bernerd, F. (2018). Clinical and Biological Characterization of Skin Pigmentation Diversity and Its Consequences on UV Impact. International journal of molecular sciences19(9), 2668.
  • Yamaguchi, Y., Brenner, M., & Hearing, V. J. (2007). The Regulation of Skin Pigmentation. Journal of Biological Chemistry, 282(38), 27557–27561.

Izdelava kozmetike doma je v zadnjem času vse bolj popularna. Pri tem mnogi uporabljajo tudi sestavine, ki jih najdemo kar v domači kuhinji. Ali so razni domači zvarki res boljši od konvecionalne kozmetike? Si lahko z apliciranjem sestavin iz kuhinje naredimo več škode kot koristi?

Vse več ljudi se odloča, da kozmetike več ne bodo kupovali, ampak jo bodo preprosto doma izdelali sami. Bodisi s sestavin, ki jih kupijo, bodisi s sestavinami, ki jih najdemo v domači kuhinji. Prav tako obstaja vse več tečajev na katerih se posameznik lahko nauči izdelave kozmetike v domačem okolju in za to dobi še certifikat. Hm, si potem certificiran izdelovalec domače kozmetike – morda kar kozmetolog?

Bolj naravno, manj kemije – kaj bi lahko šlo narobe?

Verjetno skoraj vsi, ki izdelujejo kozmetiko doma pozdravljajo dejstvo, da je ta bolj naravna. Ko enkrat narediš izdelek doma, se ti zdi, da je vse samo še kemija. Ampak, kemija je tisto zaradi česar bo vaš izdelek bolj varen. Pa ne kemija, kot sintetična sestavina, ampak razumevanje pH, delovanja konzervansov in koncentracij, mikrobiološka testiranja in podobno.

Torej kaj je problem doma narejenih izdelkov?

Najprej je potrebno poudariti, da se konvencionalna kozmetika izdeluje v zato primeren okolju in pod kontroliranimi pogoji. Večinoma kozmetika ni sterilna, vendar je narejena v posebnih laboratorijih, kjer uporabljajo posebno opremo, posode, usposobljeno osebje ter nadzorovane pogoje (temperatura in vlaga), da v izdelke vnesejo najmanjšo možno število bakterij. Hkrati pa morajo pri tej kozmetiki dokazati odsotnost patogenih bakterij, pa tudi število ostalih mikroorganizmov je omejeno in mora biti testirano.

Doma je zelo malo verjetno, da izdelke izdelujemo v za to namenjenih posebnih prostorih v katerih ohranjamo pogoje primerljive z laboratorijem. Saj posoda v kateri se drugače kuha goveja juha bo tudi ok, ali pač? Za izdelavo kozmetike je potrebno imeti opremo ter posode, ki jih uporabljamo samo v ta namen. Če ne, že s tem vnesemo ogromno bakterij in mikroorganizmov v izdelek, nato pa števila bakterij prisotnih v izdelkih niti ne preverimo.

Ker se s kozmetiko doma izognemo kemiji, večina ne uporabi niti konzervansov, ki so osnova za vse izdelke, ki vsebujejo vodo. Voda je raj za razvoj bakterij in z dodatkom konzervansa preprečimo, da bi se izdelek okužil oziroma, da bi prišlo do prekomernega razrasta bakterij. Ker pa doma ne preverimo niti začetnega števila bakterij je možno, da je izdelek že na začetku tako okužen, da ga nikoli ne bi dali v trgovino.

Mikrobiološka stabilnost je prvi problem, drugi pa je pH

Ko sem pred slabim mesecem dni brskala po Instagramu sem zasledila, da je ena punca doma delala kislinski piling. Iskreno povedano sem bila šokirana. Že tako ali tako je pH domačih zvarkov zelo vprašljiv in se lahko zaradi nepravilnega konzerviranja zelo hitro spremeni. Ampak kislinski tonik, izdelan doma. To pa je pogum.

Uporaba vseh hidroksi kislin je omejena z zakonodajo in sicer za vsako izmed njih so predpisane dovoljene koncentracije. Da ponazorim na primeru AHA kislin. Te se lahko uporabijo v koncentraciji do 10 % v primeru, da je pH višji od 3,5. Vendar nimajo vse kisline enakega pH in kakor hitro namešate nekaj različnih kislin z vodo ali kakšnim rastlinskim ekstraktom na vodni osnovi, se lahko pH zelo spremeni. Hkrati pa lahko zelo hitro presežete dovoljeno koncentracijo kislin. S takšnim igranjem in ne poznavanjem osnovnih kemijskih izračunov za koncentracijo in volumen ter brez pH metra in ustreznega konzervansa si lahko pridelate zelo poškodovano kožno bariero ali pa še slabše, močne kemične opekline.

Prav tako, kot se ne priporoča izdelava kislinskega tonika doma se ne priporoča uporaba sestavin iz kuhinje

Razumem, večino sestavin za izdelavo domače kozmetike se da kupiti preko trgovin, kjer prodajajo razna masla, olja, antioksidante ter drugo. Vendar velikokrat se na meniju (pa ne za jesti) znajdejo tudi sladkor, sol, soda bikarbona, limona, avokado ter druge sestavine. Najbolj popularna je zagotovo soda bikarbona. Med iskanjem po spletu naletim na malo morje člankov zakaj je soda super za vašo kožo.

Kaj je problem pri sodi bikarboni?

Naraven pH naše kože se giblje med 4 in 6, odvisen pa je od različnih zunanjih ter notranjih dejavnikov, pa tudi od starosti, spola, rase. pH kože vzdržuje našo kožno bariero zdravo in tako preprečuje vstop mikroorganizmov v kožo ter izgubo vlage iz kože. Soda bikarbona pa ima pH 9 ali celo več. Mislim, da ni potrebno, da si po izobrazbi kemik, da ugotoviš, da to očitno ne bo dobro. Redna uporaba tovrstnih pripravkov lahko dvigne naravni pH kože, kar se lahko konča s poškodovano kožno bariero, nepravilnim luščenjem kože, suhostjo in raznimi drugimi težavami.

Kaj pa limona?

Saj vsebuje citronsko kislino, ki se uporablja v kozmetičnih izdelkih za nego kože. Limonin sok sicer vsebuje vitamin C, citronsko kislino in vitamin B3, vendar količina teh sestavin variira glede na sezono, okolje v katerem sadež raste, podnebje in shranjevanje. Problem limoninega soka je, da ima pH okoli 2. To bo drastično znižalo pH na površini vaše kože in ponovno lahko pride do težav z bariero. Hkrati pa eterična olja citrusov lahko izzovejo pojav fotodermatitisa (dermatitis, ki ga sproži UV svetloba ob stiku z neko spojino).

Domači mehanski pilingi s  soljo ali sladkorjem

Tudi razni domači pilingi s sladkorjem in soljo so zelo popularni. Mehanski pilingi so narejeni za to, da fizično odstranijo odmrle celice s kože. Vendar v pilingih, ki jih kupimo se običajno nahajajo zelo fino mleti delci, katerih velikost, obliko in ostrino kontrolirajo. Kristali sladkorja in soli pa so zelo veliki, ostri in nepravilnih oblik in lahko na koži povzročijo nastanek mikroureznin, zaradi česar v koži prihaja do raznih vnetij in posleedično do razgradnje kolagena.

Kakšno pa je tvoje mnenje o izdelavi kozmetičnih izdelkov doma oziroma o uporabi sestavin iz kuhinje na obrazu?

Živimo v dobi v kateri se kozmetična industrija razvija s svetlobno hitrostjo. Skorajda več ni osebe, ki bi uporabljala samo kremo za obraz. Večina nas uporablja vsaj 3 izdelke ali več naenkrat. Temu rečemo plastenje kozmetičnih izdelkov. Metoda plastenja ima veliko privržencev, vendar se najde tudi vedno več nasprotnikov.

Plastenje je tehnika nege kože, ki prihaja iz Azije. Ta tehnika je sestavljena iz nanosa različnih kozmetičnih izdelkov na obraz, v določenem zaporedju. Pogosto mislimo, da je ta tehnika priljubljena le med Azijkami. Plastenje je tehnika, ki se je poslužuje vedno več ljudi, ki svoji koži namenijo več, kot le kremo za obraz.

Kako slabo je v resnici plastenje?

Torej nasprotniki plastenja tej metodi očitajo, da na kožo nanesemo količino konzervansov, ki presega maksimalno dovoljeno koncentracijo. Proizvajalci le redko uporabijo maksimalno dovoljeno količino konzervansov. Maksimalne dovoljene koncentracije so določene tako, da tudi pri najbolj občutljivi koži ne povzročijo reakcije. Še ena stvar, ki jo pa tukaj morate vedeti je, da se koncentracije NE seštevajo! Tako, kot se SPF ne sešteva, se tudi koncentracije ne seštevajo.

Če imate 100 ml tonik v katerem je 0,1 % fenoksietanola in 250 ml serum v katerem je 0,15 % fenoksietanola to ni 0,35 % fenoksietanola. Žal izračun ni tako enostaven. Medtem, ko morate vedeti, da koncentracije dveh različnih konzervansov ne morete tako izračunati. Izračun je možen samo za enako sestavino.

Izračun pokaže, da je skupna koncentracija 0,13 %, kar pomeni, da je povečanje koncentracije minimalno. Takšna odstopanja bi težave povzročala samo osebam z res občutljivo kožo. Tako, da če ti paše še vedno uporabljaj tonik za obraz, saj ti konzervansi ne bodo ”odjedli” obraza, zaradi ene plasti več.

Vse izdelke The Ordinary in NIOD lahko kupite v spletni trgovini Beautyology.eu s kodo za popust COSMEDOC10.

Kolikor se zganja preplaha glede plastenja več različnih konzervansov, ali si se kdaj vprašal/a, da tudi v marsikaterem kozmetičnem izdelku uporabljajo več različnih konzervansov, da dosežejo maksimalno zaščito izdelka? Če pri tistem izdelku ni nobenega preplaha, tudi tukaj ni potrebno, da ga zganjamo.

Kako pravilno plastiti kozmetične izdelke?

V primeru plastenja obstaja eno preprosto pravilo in sicer, da vedno najprej nanesemo najmanj viskozen izdelek. Nato pa nadaljujemo z viskoznejšimi izdelki. Postopek nege kože vedno pričnemo z izdelki na vodni osnovi, torej tonikom, vlažilnim serumom, serumom z aktivnimi sestavinami na vodni osnovi. Izdelki na vodni osnovi lažje prehajajo kožo in jih je zato potrebno nanesti prve.

Zakaj bi izdelki na vodni osnovi prehajali kožo?

Kožo si moramo predstavljati kot strukturo, ki vsebuje velike molekule, kot so skvalen, maščobne kisline, voski, estri ter trigliceridi. Te molekule so v primerjavi z vodo sicer ogromne, vendar molekule niso združene, kot opeke, vendar je med njimi nekaj prostora. Zaradi tega prostora med večjimi molekulami lahko voda prehaja iz kože (transepidermalna izguba vode) in v kožo!

Najbolj viskozne izdelke, kot so kreme, olja ali masla je potrebno nanesti na koncu. Te sestavine v večini delujejo emolientno in okluzivno. Okluzivno delovanje pomeni, da ti izdelki na površini kože tvorijo film, ki ne prepušča vode. Torej zato je dobro, da pred kremo ali oljem nanesemo serum na vodni osnovi, saj se bo vlaga zaklenila v kožo. Namreč problemov pri tem, če bi najprej nanesli olje in nato serum na vodni osnovi je več.

  • Aktivna sestavina iz seruma ne bi dosegla kože – voda in olje se odbijata, zato bi serum na vodni osnovi ostal na površini olja
  • Kapljica seruma, ki bi se nahaja na površini olja bi sčasoma izhlapela

Torej škoda, da bi serum tako metali stran. Vendar zavedati se moramo, da noben izdelek ne tvori okluzivne plasti na koži zelo dolgo. Tudi okluzivne kreme, ki so namenjene preprečevanju izgubljanja vlage ter prodiranja drugih snovi v kožo, niso ravno cvetoče pri opravljanju svoje funkcije.

Posebno pozornost je potrebno nameniti aktivnim sestavinam

Nekatere kozmetično aktivne sestavine so sicer zelo učinkovite, vendar so znane po tem, da slabo prehajajo kožo. Primer takšne aktivne sestavine je vitamin C (askorbinska kislina), ki zelo slabo prehaja bariero kože. Zato je takšne sestavine potrebno uporabiti v prvih fazah nege, da so čim bližje koži in je tako večja možnost, da bodo prišle do željenega mesta.

Kakšen je pravilen vrstni red plastenja izdelkov?

Najprej začnemo s tonikom s katerim koži povrnemo njen naraven pH. Nadaljujemo s serumom na vodni osnovi, ki je namenjen vlaženju kože (hialuronska kislina, glicerol,..) ali pa serumom, ki vsebuje aktivne sestavine (kisline, vitamin C, vitamin B, peptidi). Zadnji korak, kot smo že zgoraj omenili je nanos kreme ali olja, ki zaklene vse prej nanesene sestavine v kožo. Čez dan pa še obvezno nanesi sončno kremo!

Vse izdelke The Ordinary lahko dobiš na spletni strani Beautyology.eu.

Prekomerna uporaba aktivnih sestavin lahko razdraži kožo!

S plastenjem kozmetičnih izdelkov ni nič narobe. Dokler plastiš izdelke, ki večinoma zagotavljajo vlago je malo stvari, ki bi lahko šle narobe. Vendar enako ne velja za aktivne sestavine. Uporaba prevelikega števila aktivnih sestavin poveča možnost, da se te med seboj ”skregajo”. To lahko povzroči draženje kože ali pa nepopolno prehajanje v kožo. Nepopolno prehajanje povzroči, da sestavina ostaja na koži, kar lahko zamaši pore in posledično povzroči nastanek mozoljčkov.

Ker so sestavine bolj aktivne in učinkovite kot kadarkoli prej, lahko tudi dražijo kožo, če z njimi pretiravate ali jih uporabljate v kombinacijah, ki niso primerne za vaš tip kože. Ena izmed pogostih napak s katero preobremenimo kožo je kombiniranje izdelkov, ki vsebujejo glikolno ali salicilno kislino, z retinoidi ob enakem času – torej, da uporabimo oboje zvečer.

Čim močnejši je izdelek, tem bolj konzervativni bodimo glede količine nanosa in pogostosti uporabe.

Kakšno pa je tvoje mnenje o plastenju kozmetičnih izdelkov?